Primož Jeralič je povsem upravičil pričakovanja in cilje na paraolimpijskih igrah. Ročni kolesar je v močni konkurenci v 20 km dolgem kronometru zasedel deseto mesto. Tisti, ki v tej kategoriji vedno blesti in je tudi deležen največ pozornosti pa je Alex Zanardi. Tokrat je spet prišel do zmage, za vsega tri sekunde je premagal Avstralca Stuarta Trippa.
Italijanova zgodba pa je zares izjemna. Zanardi je zlato medaljo osvojil dan pred 15-obletnico nesreče, ki ga je prikovala na invalidski voziček. Nekoč je tekmoval v formuli ena, ponesrečil pa se je na dirki American Memorial 500 Cart. Zdaj že daljnega leta 2001. Takrat je izgubil obe nogi in zdaj 49 letnemu športniku se je življenje obrnilo na glavo. Večni optimist pa je vse obrnil sebi v prid in v Londonu je v ročnem kolesarstvu osvojil dve zlati medalji. Zdaj ima že tri zlate.
“Čutim da imam srečo. Čutim, da je moje življenje neskončni privilegij. ” Če mi pišemo o njegovi izjemni zgodbi, pa je Zanardi po osvojeni zlati medalji poudaril, da njegova zgodba ni prav nič drugačna od zgodb 4300 športnikov, ki nastopajo na paraolimpijskih igrah.
“Moja nesreča. To, kar se mi je zgodilo, je predstavljalo novo priložnost. Vse stvari, ki jih počnem danes, so povezane z mojim trenutnim stanjem. Ko se znajdeš v določeni siutaciji, moraš oceniti, kaj želiš narediti in se osredotočiti na to, kaj lahko dosežeš v tistem trenutku. Naj gre za majhno ali veliko stvar. Postopoma vam lahko uspe, ” je prepričan Zanardi. Potem pa se je za BBC spomnil prvih dni po nesreči.
S tem je dal še dodatni pomen prej zapisanim besedam. “Takrat so me vprašali, če menim, da bom še kdaj lahko sedel v avto. Zame pa je bilo takrat najbolj pomembno, da bi lahko šel v kopalnico in sam opravil malo potrebo. Tega pa nisem mogel narediti. Morali so mi pomagati. To je bila moja prva skrb. Iz dneva v dan sem pridobival na moči, na samozavesti. Osredotočil sem se na druge stvari in zdaj sem tukaj, ” je še dejal, kot se sam opisuje, večni romantik.
Vse Iskrene Čestitke