Primož Roglič: Težko se je bilo priganjati

Primož Roglič je v vožnji na čas na svetovnem prvenstvu osvojil 12. mesto To je bil nejgov četrti nastop na svetovnih prvenstvih v vožnjah na čas. Ima že eno drugo mesto, ko je v norveškem Bergnu zaostal samo za Tomom Dumoulinom. Največji uspeh v dresu slovenske reprezentance je dosegel na olimpijskih igrah, kjer je v Tokiu osvojil zlato medaljo prav v tej disciplini. Tokrat mu proga ni bila ravno najbolj pisana na kožo. Utrujenost po dirki po Španiji in še zdaleč ne idealne priprave pa se tudi poznajo. Kaj pa je Roglič povedal po koncu kronometra? V nadaljevanju.

O rezultatu: Vse sem dal, kar sem imel. S tega vidika sem lahko zadovoljen in nasmejan. Rezultat pa je kakršen je. Včasih si bolj spredaj, včasih bolj zadaj. Ampak, ne glede na to, dal sem vse in gremo dalje.

O trasi: Saj vemo, kaj mi je malo bolj pisano na kožo in kaj ne. Ne bomo iskali izgovorov, kaj ti je bolj pisano na kožo in kaj ne. Trasa je taka, kot je. Sam se moram s tem sprijazniti. Na meni je potem, da poskusim dati vse od sebe. Včasih ti gre bolje, včasih slabše. Za danes je bilo to to.

O prihajajočih dneh: Bomo videli. Po pravici povedano sem še nekoliko čutil utrujenost z dirke po Španiji in se je bilo težko priganjati, dajati tisti maksimum ves čas, ki je za kronometer sigurno potreben. Ampak, cestna dirka je druga zgodba, nov izziv in poskušali se bomo optimalno pripraviti.

O nevarnem spustu: Vsaj en del sem šel hitro. Na klanec nisem šel, po ravnem tudi očitno ne dovolj. Na spustu je bilo zame malo več užitka.

O tem, če je vedel, da ga Ganna dohiteva: Nisem vedel. Moram Urošu reči, da če bi mi to povedal, potem bi šel malo hitreje na koncu, da me ne bi prehitel. Ampak, definitivno to ne bi nič kaj veliko spremenilo. Nekaj sekund gor ali dol.

O sproščenosti: Ni nobene skrivnosti. Seveda sem razočaran, saj vendo želim zmagati, pa naj gre za čisto ravnino, klanec, gorski kronometer. Ne zanima me. Po drugi strani pa vedno poskušam dati vse, kar imam. Jasno, nekatere stvari ti gredo bolje, nekatere malo manj. Ampak, kot vedno rečem. Želim biti čim bolj kompleten. Skozi vse je treba iti, vse je treba vzeti,. Na koncu ne preostane drugega, kot da se nasmejim in se poskušam optimalno pripraviti za prihodnjo nedeljo.