Privilegiranci - Revija BICIKEL (11-12)

V uredništvu smo se strinjali, da smo mrhovinarji, ampak vseeno smo ameriškemu dopisniku in našemu kolumnistu Sebastijanu Kopušarju po elektronski pošti napisali: "Če preživiš, prosim preveri, ali so se ljudje takoj po koncu viharja v kaosu prevažali s kolesi, kako je bilo vse skupaj videti in ali so Newyorčani ponovno odkrili kolo kot prevozno sredstvo..."

Odgovor je prispel šele nekaj dni po koncu naravne katastrofe: "Še vedno v polovici stanovanja ni elektrike, tako da se še spravljamo v normalne tire, ampak ja, imeli ste prav. New York je po Sandyjinem odhodu postal prizorišče kolesarskega maratona." V deloma zatemnjenem mestu brez elektrike in normalno delujočega javnega prevoza je kolo postalo vroče blago. Kolesarske trgovine so prodajale "vse, kar je imelo kolesa", kupcev dodatne opreme pa je bilo toliko, da so bile trgovine odprte čez noč – s pomočjo generatorjev.

Ko sem bral reportažo o tem, kako so v New Yorku razgrabili kolesa, sem se spomnil lanskega članka iz januarsko-februarske številke o projektu World Bicycle Relief (WBR). V sodelovanju z nevladnimi dobrodelnimi organizacijami in zambijskim ministrstvom za šolstvo je WBR razdelil 50.000 koles v 17 zambijskih okrožjih. Približno slabo tretjino koles so razdelili učiteljem in izšolanim mehanikom, ki skrbijo za popravila, dobri dve tretjini koles pa so dobili učenci, da jim ni treba več pet ur na dan pešačiti v šolo in domov, ampak s kolesom porabijo uro in pol. Tako celo lahko izdelajo šolo in si z izobrazbo ustvarijo boljše življenje...

Na eni strani kolo kot sredstvo za preživetje in boljše življenje, na drugi strani zgodba z naslovnice: Alban Aubert in Hans Rey sta v petih dneh naskočila pet vulkanov v peščenih in zasneženih ekvadorskih gorah, in da ne pozabim, v reviji je tudi izvrstna reportaža Grege Stoparja o spustaški dirki v bolgarski palači. Na eni strani minimalizem najnujnejšega, na drugi ekspanzionizem nebistvenega – zasledovanje čutnih užitkov, ki so (v primerjavi z ostalo potrošniško norijo) relativno neškodljivi, in pa jasno, ustvarjanje divjaškega spektakla. Na eni strani kruha, na drugi iger. To je pač življenje. Vzemi ali pusti.

Nekje vmes, med preživetjem in orgijo spektakla, je članek Milana Rejca o Glinščici. Entuziastični popisovalec lepih slovenskih kolesarskih izletov, ki si ne more pomagati, da jih ne bi delil z drugimi. Ker ga to, da prinaša lepoto v obliki kolesarskih poti v življenje drugih ljubiteljev dvokolesnikov, preprosto osrečuje. O kolesarjenju na Glinščico je posnel film*. Ni estetski presežek v smislu ekvadorskih vulkanov, a čedalje bolj mi je jasno, da se imamo navadni ljubitelji kolesarstva včasih veliko bolje, ko se zaženemo po domačih turah, kot pa tisti, ki imajo možnost potovati po svetu in se voziti po, recimo na pamet, puščavi Gobi.

Pri nas (za zdaj) še živimo v svetu, v katerem kolo še vedno predstavlja svobodo, zabavo in užitek. Kot recimo za svetovnega amaterskega prvaka v cestni vožnji in vožnji na čas Igorja Kopšeta, ki smo ga v množici prvakov, naslovov in uspehov v preteklih mesecih (v septembrski številki evropski prvak U23 Jan Tratnik, v oktobrski svetovni podprvak Miha Halzer in svetovni prvak U19 Matej Mohorič) hranili za samostojno izdajo. Pravi, da je v prvi vrsti navdušenec. Zanj je to strast, kolo pa mu ponuja priložnost, da zbeži iz vsakdanjega življenja: “To jemljem kot privilegij. Marsikdo se s tem ne more ukvarjati, meni pa se je v življenju vse poklopilo," je povedal novinarju Davidu Črmelju.

Letos se je poklopilo tudi nam. Do te mere, da smo z novo uredniško ekipo začeli izdajati še tekaško revijo Tekac.si. Ko se sezona prevesi v zimske mesece, namreč kar nekaj kolesarjev in kolesark začne teči in zimske mesece preživi v gozdovih, na strmih vzponih in na pohodniških turah. Tudi sami smo take dvoživke. Večkrat premišljujem o možnostih za športno življenje in udejstvovanje v Sloveniji in vedno bolj sem prepričan, da smo Slovenke in Slovenci, kar se tiče naravnih danosti za kolesarjenje in tek, med najbolj privilegiranimi na svetu! Ker se beremo šele v letu 2013, vam želimo v obeh uredništvih veliko zdravja, močne noge in polna pljuča! Hvala, ker ste z nami.