
Na televizijskih sprejemnikih najbolj pogosto spremljamo prenose cestnega kolesarstva.
Letos si je bilo mogoče ogledati tudi preizkušnje v BMX-u in ponovno gorske kolesarje v disciplinah spust in kros. Prenos slednjih sem si še s posebnim zanimanjem ogledal, saj so se na startni črti na svetovnem prvenstvu v disciplini kros zbrali najboljši gorski kolesarji. Od izkušenega Nina Schurterja, njegovih rednih izzivalcev, vse do občasnega obiskovalca s ceste Thomasa Pidcocka. Ravno zaradi občasnega udeleževanja dirk za svetovni pokal je moral Thomas startati iz tretjega startnega boksa, kar je v krosu pravi hendikep. To se je pokazalo v prvih dveh krogih, ko je porabil veliko moči, da se je pridružil vodilni skupini kolesarjev. V drugi tretjini dirke je postalo jasno, da se Thomasu ne bo izšlo, še posebej ko je dvakrat objemal drevo. Vsekakor je izjemno talentiran in vsestranski kolesar, ki ni rekel zadnje besede. Vse do zadnjega kroga je bil Nino Schurter ponovno potrpežljiv in v zaključku pridobil dovolj veliko prednost, da se je lahko v ciljni ravnini veselil že desetega naslova članskega svetovnega prvaka v olimpijskem krosu. Neverjetno! Še posebej neverjetno, ker smo v zadnjih letih v cestnem kolesarstvu priča dejstvu, da zmagujejo samo še mladi kolesarji. Od njegove prve zmage leta 2009 se je v kolesarski industriji marsikaj spremenilo in takoj sem pomislil, da bo pri pregledu njegovih zmag vsaj toliko zanimivo kot to, kako jih je dosegel, ugotoviti, na kakšnih kolesih je osvojil vse te naslove. Mnogi med vami ste najbrž še vozili gorska kolesa s 26-palčnimi obročniki, kdo med vami ga vozi še danes ali pa ga imate kot spomin shranjenega v garaži, kot ga imam tudi sam. Enkrat na leto se zapeljem s 26-palčnikom in vedno znova se čudim, kako sem se s tem lahko prevračal po lokalnih hribčkih, ko je zdaj doba 27,5- in 29-palčnih obročnikov. Nino Schurter se tako lahko pohvali, da je naslove osvojil na 26-, 27,5- in 29-palčnih obročnikih, na trdakih in polnovzmetenih raketah. Izjemno!
V duhu svetovnih prvakov smo v zgodbi bolj podrobno predstavili Remca Evenepoela, ki je odrasel v družini, ki je živela za kolesarstvo, in v eni izmed redkih držav ali celo edini, kjer je kolesarstvo skorajda tako priljubljeno kot nogomet. Kot Remcu kolesarstvo ni bila prva športna izbira, je bil tudi Žak Eržen v precepu, kateremu športu se bolj resno posvetiti. Na koncu je le »zmagalo« kolo in tako smo se lahko pogovarjali s še ne osemnajstletnim mladinskim svetovnim prvakom na velodromu.
Da so sanje uresničljive in še posebej, da ni kolesarjenje v zaprtih prostorih nič manj kakovostno, potrjuje Jay Vine, ki je izkoristil ponujeno »vstopnico« v profesionalni peloton. Po lanski zmagi na Zwiftovi akademiji je prišel do prve profesionalne pogodbe v ekipi Fenix Alpecin-Deceuninck. Letošnji junak Dirke po Španiji, ki jo je sicer na koncu moral zaradi padca predčasno končati, je navduševal s predstavami, še posebej z zaključki v klanec.
Trije svetovni prvaki v različnih starostnih kategorijah in v različnih kolesarskih disciplinah na najlepši način ponazarjajo, kako pisan je kolesarski svet. Prvaki smo tudi sami zase, vsakič znova, ko sedemo na kolo in poženemo pedale, trenutno v jeseni, ki ponovno navdušuje s prelivanjem pisanih barv, izjemno topel oktober kar kliče po kolesarskih kilometrih. Narava navdušuje tudi z dobrotami, kostanja in gob je letos na pretek, s kolesom ali brez si popestrite prehodno obdobje v dobri družbi ali z dobro knjigo.
KAZALO
>>>
>>>
>>>
>>>
>>>
>>>
>>>