Prvi post-Covid-19 HERO Dolomites maraton

Petintrideset Slovencev je bilo na startni listi, nekateri še s prijavami na HERO Dolomites 2020, nekateri sveži. Osem jih ni prišlo v Selvo, pet jih ni končalo maratona, dvaindvajset pa nas je vpisalo odlične rezultate, nekateri zase, nekateri tudi absolutno.

Največ upov smo seveda polagali na Blažo Pintarič, zmagovalko edine dirke lani začete serije HERO maratonov – HERO Dubai 2020, a očitno okrevanje po decembrski že tretji operaciji kolena še ni bilo zadostno, kljub dobremu počutju na treningih. S prvim vzponom na Dantercepies je sicer začela odlično, v svojem stilu, pripeljala v Corvaro kot tretja. Nato pa se z zaupanjem v koleno začela pospeševati in loviti vodilno dvojico in bolečina se je žal vrnila. Težaven spust v Arabbo je koleno še dodatno previbriral in odstop je bil neizogiben. “Če sem bila pred operacijo poškodovan športnik, se zdaj počutim kot invalid,” je bil prvi stavek, ko sem jo prosil za izjavo. Na srečo ji je v oporo mož, ki iz grenkega dneva naredi sladkega, v Loackerju.

Po odstopu Blaže je zmago v elitni UCI kategoriji dam na krajši 60 km razdalji s 3200 višinskimi metri vzponov zabeležila Katazina Sosna (A.S.D. TORPADO-SÜDTIROL INTERNATIONAL MT) s časom 3:50.45, sledili sta Ariane Lüthi in Angelika Tazreiter. Moški so v elitni UCI kategoriji vozili daljšo 86 km razdaljo s 4500 višinskimi metri vzponov in spustov. Najhitrejši je bil Andreas Seewald (Canyon Northwave MTB Team) s časom 4:26.57. Branilec naslova Leonardo Paez je bil tretji, pred njim je bil še Samuele Porro. Dame so seveda vozile tudi na daljši razdalji, Sara Mazzorana jo je prevozila v 6 urah in 19 minutah. Najhitrejši moški na krajši pa je bil Nicola Taffarel s časom 3:25.51.

Maske so bile obvezne tudi na vseh okrepčevalnih postajah in v cilju.

Tudi slovenski dirkači s(m)o zabeležili nekaj lepih rezultatov. Med damami sta sicer startali samo dve, a žal obe odstopili, ena zaradi kolena, druga zaradi gležnja. Pri moških herojih pa ga je najbolj “do dile” pritisnil Peter Rode, ki je daljšo razdaljo odvrtel pod 6 urami in vpisal 9. mesto v kategoriji Master M3. Petar Karadža je s časom 6:19.05 skočil na podium in odnesel praktično nagrado. Na krajši razdalji pa sem najmanj časa trpel in užival hkrati Matej Kainz s časom 4:49.26.

Po osmih startih in sedmih odpeljanih “tapravih” HERO-tih, sem si tokrat privoščil krajšo 60 km razdaljo z “le” 3200 višinci, ki bi naj bi bila precej prijetnejša. No, ni prav nič lažja, ker pač malo bolj leti. Razlika je le, da sem prej bil “mrtev” na Passo Duron po 65 km, tokrat pa na krajši razdalji “mrtev” že po 50 km na Passo Sella. Pa lepo po vrsti…
Strogi ukrepi zoper Covid-19 so povzročili, da smo poleg kolesarske majčke in servisnega orodja v vrečki dobili še FFP2 masko. Precej disciplinirano smo maske sneli minuto do starta, skoraj brez izjem, in jih spravili v žep, saj so bile obvezne tudi na vseh okrepčevalnih postajah in v cilju. Prvi vzpon na Dantercepies odlično, podlaga vrhunska, noge malo manj, pljuča še manj. Na spustu po trailu v Corvaro disciplinirano v koloni za “nahrbtnikarji” z daljše razdalje. Nekateri neučakani so sicer leteli mimo po travi, kar ni najbolj v duhu fair-play-a, ampak pač vsak svojo glavo nosi na ramenih. Na Pralongiji smo se zopet razcepili in tisti z oranžnimi startnimi številkami zavili še malo naokoli, tardeči pa naravnost proti Campolongu. Ko smo se zopet združili, smo vozili v družbi “anorakarjev”, ki so se za 3 minutni spust opremili z Gore-tex oblačili – nič narobe, zdravje je pač na prvem mestu. Po okrepčevalni coni v Arabbi smo oranžni bili zopet sami in se z rdečimi združili šele na asfaltnem vzponu pod vrhom prelaza Pordoi, tokrat na srečo s podobno hitrimi. Spust Gluhwein na glavo proti Canazeiu je bil odličen, skoraj brez gneče, sicer z nekaj pešci, ki pa so z veseljem odstopili prednost voznikom. Zadnji vzpon na prelaz Sella pa sem že po 50 metrih začel v družbi “gospodov Krčev”, ki so me spremljali vse do vrha. Malo smo hodili, malo šepali, se malo pogovarjali, malo pa peljali in pritiskali na pedala čisto na rahlo, z občutkom. Na srečo sem jim na spustu ušel in me niso več ulovili. V cilju pa najprej junaško na alkoholfrei pivo, sedem požirkov, več telo ni preneslo. Nato pa masko gor in počutil sem se kot Pogi po kronometru na TdF 2020. Pa ne občutek zmage, ampak nepozaben občutek, ko se ustvari vakum med masko in obrazom. Pa se da, človek preživi tudi z masko.
---

*”mrtev” – stanje ko kolesar ni zmožen več zavrteti pedal brez da bi pomislil “a mi je treba tega”

*“nahrbtnikarji” – gorski kolesarji s slabšo fizično in tehnično pripravljenostjo, vendar s tekmovalno licenco za start v prvih boksih

*”anorakarji” – gorski kolesarji s še slabšo fizično in tehnično pripravljenostjo, vendar s tekmovalno licenco za start v prvih boksih

*”gospodje Krči” – vsak kolesar na daljše ali vsaj intenzivne razdalje jih dobro pozna in se tu in tam druži z njimi