Prvi dan na kolesu nam je dal vetra – dobesedno. Jutranja sramežljiva koprena oblakov se je do starta že poslovila in kožo je začelo kuriti močno afriško sonce. Začelo se je kot preprosto segrevanja od mobilnega kampa ob mlakuži, ki jo, tako se zdi, cela Tunizija prav dobro pozna kot jezero. Tunizijski asfalt je grob, a hiter, in po petnajstih kilometrih nas je pripeljal v vasico El Hamma. V palmovem nasadu ob mestu so ravno obirali dateljne, zdelo se je, da precej ležerno. Tako smo jih nekaj obrali tudi mi.
V kontra veter čez slano jezeroPod neusmiljeno žgočim soncem se zaradi močnega in nenavadno hladnega zahodnika nikakor nismo mogli pregreti in ko smo z glavne ceste zavili levo na suho slano jezero, smo ta veter dobili naravnost v nosove. Kljub zbiti podlagi, ki je večinoma celo hitrejša od tamkajšnjega asfalta, je bila v teh razmerah umetnost preseči hitrost čez 20 km/h. A nič ne de, veter je samo še potenciral doživetje tega karizmatični dolgčasa nepregledne ravnice, kjer se med sramežljivim grmičevjem svetlikajo kristali ali kar cele bele zaplate soli. »Kjer je teren temen, se ne vozite, ker to pomeni, da ja razmočen,
« nam je že zjutraj povedal vodja odprave, Tilen Gabrovšek, ki nas je cel dan spremljal v ekspedicijskem tovornjaku Desert Soul. Seveda sem poskusil točno to… in ne bom več.
S kolesi v vasico iz Zvezdnih stezSlabih trideset kilometrov vetra v prsa! Tega nam niso omenjali, a taka je pač puščava. Poraba vode je v teh razmerah enormna
… liter na uro, kljub temu, da je občutek na koži praktično hladen. Zato pa so usta polna drobnega peska. V teh razmerah razen oslovskega okostja, nekateri so menda opazili tudi čredo kamel, smo srečali le turistov polna avtomobila, od nikoder pa se je vzel tudi s plastičnimi gajbicami dobro založen kamionet. Nekje v bližnji ali malo bolj daljni okolici, kot slišimo, poteka tudi šestdnevna tekaška dirka. Na kolesu je kar prijetno, ne bi pa si želel biti v njihovi koži
…
O pokrajini sicer vse pove dejstvo, da so ustvarjalci Vojne zvezd prav tam našli seno od scen. Kulise za seboj po navadi porušijo, na željo Tunizijcev pa so jih pustili in danes je to prvovrstna turistična atrakcija, kjer sicer ne boste dobili hladnega piva (pa tudi ne vročega čaja), zato pa lahko fotografirate puščavsko lisico, ki jo naokoli prenaša fant iz bližnje vasi. Zdi se sicer, da mu gre posel bolj slabo, ob pogldeu na kolesa pa so se mu oči kar iskrile. Mimogrede, lokalni šef, ki zaračunava parkirnino (vstopnina je sicer brezplačna) bi nam najraje zaračunal še za kolesa, pa mu je bilo razloženo, da se to ne dogaja nikjer. Sicer pa so – resda redki in izven velikih krajev – vozniki do kolesarjev zgledno pozorni.
Večerja pri Kamelji glaviNajlepši del poti nas je šele čakal – tokrat nazaj proti vzhodu oziroma nekoliko bolj severno. Tik pred sončnim zahodom je veter sicer pojenjal, a po več kot dveh urah torture se je celo brezvetrje zdelo kot kolesarska nebesa. Pesek kakšno uro pred sončnim zahodom zažari v nizkem soncu in čez čas smo bili že med skalnimi grebeni, ki so lahko prava kolesarska veselica. Najbolj znana je Kamelja glava, greben s štrcljem, pod katerim smo tokrat povečerjali.nZdaj že lahko napišem, kdo naj ne gre na kolesarsko avanturo v Tunizijo. Najprej tisti, ki raje gledajo na kolesarski števec, kot uživajo. In potem tudi vsi tisti, ki pač niso avanturistično razpoloženi.
Našo lokacijo lahko spremljate tudi preko sistema Sledat!
nazaj na vrh
