Puy de Dôme: prizorišče najslavnejših bitk

"Kako torej vdreti v – ali na? – goro? Še najbolj varno se mi je zdelo startati v temi, pred prvim vlakom, z možnostjo, da se skrijem pred morebitnimi varnostniki. Nekaj drugega bo spust čez dan, z obratujočo železnico. Treba je bilo v izvidnico v slogu Misije nemogoče. " Približno tako je razmišljal Max Leonard, ko se je med pisanjem knjige Rdeča laterna: zadnji kolesar na Dirki po Franciji kanil nelegalno povzpeti na enega svetih vrhov kolesarstva:

"Najprej sem potreboval počivališče, bazo, iz katere bi izpeljal svoj nočni izlet. Avtomobil sem parkiral na makadamski cesti, s prednjim delom proti asfaltu, če bi bil potreben hiter pobeg. Odšel sem do vznožja Puya in ugotovil, da dan ni primeren za vohljanje. Oblaki so viseli na 1100 metrih in zakrivali vrh ter mnoge druge starodavne ognjeniške vrhove. Če sem hotel pridobiti kakršne koli podatke, si z razgledovanjem nisem mogel pomagati, temveč sem moral stopiti na te steze, okusiti atmosfero, občutiti vzpenjanje vlaka na svoji poti do vrha. " 

V nadaljevanju objavljamo odlomek, ki temeljito osvetli zgodovino Puy de Dôma.

Do vrha vodi samo ena prava cesta – razlog, da jo je pisatelj in športni publicist, ki je redno pisal o Dirki po Franciji, Antoine Blondin poimenoval "slepa ulica " – toda tako kot na velikana Provanse so se ljudje vzpenjali nanj, še preden so obstajala kolesa. Na vrhu so ruševine galsko-rimskega svetišča, posvečenega Merkurju, bogu slov in popotnikov; odkrite so bile v 19. stoletju, ko so se začela dela za izgradnjo observatorija. Do takrat so se nanj vzpenjale množice ljudi v kočijah ali na mulah iz spodaj ležečih zdraviliških mest, da bi se nadihale svežega zraka in kosile v eni od mnogih panoramskih restavracij. Leta 1906 je začel na vrh voziti prvi turistični vlak, še prej pa je do vrha dirkal prvi avtomobil. To je bilo leta 1905, ko se je nanj odpeljal Auguste Fraignac. Izmerili so čas njegovega podviga, da bi izkoristili pozornost, ki je obkrožala pokal Gordona Bennetta,[1] ki se je odvijal na cestah pod Puyem, in je bil udarec za tamkajšnjega industrijskega velikana Michelin (katerega tovarne še vedno stojijo v sencah Puya), saj je bil Fraignacov avtomobil opremljen s Continentalovimi gumami.

S 1464 metri nadmorske višine in približno 1100 navpičnimi metri vzpona iz mesta Puy ni tako visok, vendar je njegova veličina za nekatere veliko večja. Vialette, auvernjski pisec s tisto posebno francosko lastnostjo, da ima samo eno ime, je govoril o njegovi "moralni višini "

Za kolesarje se ta moralna veličina dejansko manifestira na zadnjih štirih kilometrih, ki jih popeljejo od stare mitnice, ki je zdaj parkirišče in postajališče za vlak, na vrh – nepopustljivih in neprekinjenih 12 odstotkov naklona. Ko je direktor dirke Jacques Goddet leta 1952 vključil Puy v Tour, je napisal: "Naš dobri oče zagotovo ni mislil, ko je ugasnil ta stari ognjenik, da bodo njegovi plameni postali velodrom, olimpijski velodrom z enim samim zavojem, ki se neprestano vzpenja. "

V času med Faustom in Jonnyjem se je na njegovih pobočjih bíla ena najbolj slavnih bitk Toura. Leta 1964 sta se z ramo ob rami spopadla dva francoska heroja: elegantni Jacques Anquetil in robati Raymond Poulidor. Jacques je že zmagal na štirih Tourih in je bil v rumeni majici; Poulidor, večni "skoraj možleta 2013. Na smrtni postelji je Anquetil povedal Poulidorju, da je bila bitka z rakom kot vsakodnevni vzpon na Puy de Dôme.

Puy se je na Touru pojavil trinajstkrat in je bil privilegirano bojišče za nekatere največje hribolazce kolesarstva. Tam so zmagali Federico Bahamontes, Julio Jim, končal kot človek, ki je premagal Kanibala.