Razvoj turnih kolesarskih poti v naravnem okolju

Razvoj turnih kolesarskih poti v naravnem okolju občin Celje, Laško, Štore in Vojnik je projekt, ki se izvaja v sklopu programa LEADER in ga financira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja, naj bi iz mreže gozdnih prometnic izluščili par najprimernejših v vsaki od naštetih občin in dve izmed njih na območju mestne občine Celje tudi uredili in označili.

Pri izvedbi projekta gre za sodelovanje treh različnih družbenih organizacij:

-     mestna občina Celje, ki kot prijavitelj projekta, omogoča njegovo realizacijo,

-     Zavod za gozdove Slovenije, območna enota Celje je poskrbel za popis in strukturiranje gozdnih prometnic,

-     ter Športno društvo Brez bremz, ki je bilo pobudnik projekta in skrbi za njegovo organizacijo in realizacijo.

Na Zavodu za gozdove Slovenije - OE Celje so mag. Robert Hostnik, Robert Hedl in Boštjan Hren pripravili izvrstno pregledno karto mreže gozdnih prometnic, ki se navezujejo na obstoječo javno prometno infrastrukturo, katere bi se lahko odprle za souporabo kolesarjem. Vse “odprte ” gozdne prometnice potekajo izven območij s posebnimi varstvenimi režimi.

 

Pri opredelitvi potencialnih območij smo seveda upoštevali vsa veljavna zakonska določila:

-         Zakon o planinskih poteh (Ur. l. RS, št. 61/2007),

-         Zakon o gozdovih (Ur.l. RS, št. 30/1993),

-         Zakon o ohranjanju narave (Ur.l. RS, št. 96/2004),

-         Zakon o graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 102/2004,

-         Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (Ur.l. RS, št. 37/2008),

-         Zakon o pravilih cestnega prometa (Ur.l. RS, št. 109/2010),

-         Zakon o cestah,

-         Zakon o športu (Ur.l. RS, št. 22/1998)

 

Za kolesarje največji “trn v peti ” je seveda  odstavek 19. člena Zakona o planinskih poteh, ki pravi: “vožnja s kolesi ni dovoljena po planinskih poteh, ki ne potekajo po poljskih poteh in gozdnih prometnicah, razen po poteh, ki jih določi minister pristojen za šport, in so označene.”

ŠD Brez bremz, na čelu katerega je Andrej Hercog, je imelo nalogo pregleda in klasifikacije gorsko kolesarskih tras ter njihove predstavitve. Posledica našega dela je klasifikacija poti: vožnja s kolesi po asfaltni ali makadamski cesti ter kolovozih je zakonsko že dovoljena. Novost, ki jo poskušamo uvesti pa je “legalna ” vožnja po gozdnih prometnicah - gozdnih vlakah in gozdnih eno-slednih poteh. Gozdna vlaka je neutrjena gozdna prometnica širine 2-3 m, ki je namenjena predvsem spravilu lesa, v dogovoru z območno enoto Zavoda za gozdove Slovenije pa tudi drugim, rekreacijskim in turističnim uporabnikom. Gozdna eno-sledna pot (kolesarji zelo radi uporabljamo izraz “singla ”) pa je neutrjena gozdna prometnica (torej nenaravna struktura!) širine največ 1,5 m, ki je tudi namenjena predvsem gospodarjenju z gozdovi, vendar ni primerna za dvo-sledna vozila. Na obeh pa bomo kolesarji dobrodošli.

Za strokovne podlage smo na območju mestne občine Celje določili dve trasi, ki bosta služili kot primer dobre prakse. Obe gorsko kolesarski poti povezujeta izhodišče, za katerega smo izbrali parkirišče ob Savinji pred krajem Zagrad, ter cilj, ki ga predstavlja Celjska koča. Obe poti potekata delno po javnih in delno po gozdnih prometnicah. In da ne bomo samo govorili in pisali, bomo v letu 2014 ti dve poti tudi uredili za potrebe gorskih kolesarjev.

Odprta razprava pa je odkrila še mnogo ostalih težav, s katerimi se srečujemo pri aktualni tematiki o legalizaciji gorskega (ali turnega) kolesarstva v Sloveniji.

Na razpravi s(m)o poskušali med sodelujočimi izstopati Jože Rovan (Planinska zveza Slovenije), Matej Obu (Slovenska kolesarska mreža), Robert Hostnik  in Robert Hedl (oba Zavod za gozdove Slovenije), Gregor Kalan (Zavod za varstvo narave) in moja malenkost Matej Kainz (gorski kolesar, Bicikel com / ŠD Brez bremz).

Moje videnje problema vožnje po gozdnih poteh je v “prilaščanju ” le teh poti. Roko na srce, marsikatere planinske poti so bile tu, katere pridno markirajo planinska društva so obstajale mnogo pred markiranjem. Zato se tudi tu poraja vprašanje lastnika in vprašanje uporabnika. Mnoge so speljane po gozdnih prometnicah brez vednosti ali soglasja revirskega gozdarja in zavoda za gozdove, ki je njihov lastnik. Zakaj si kolesarki ne upamo prilastiti katere od teh poti? S tega vidika smo dejansko bolj zadržani do narave. Aja, morda pa zato, ker nimamo prave enotne markacije in zakona o gorsko kolesarskih poteh?  V delovni skupini ŠD Brez bremz nekaj pripravljamo.

Problem stika (včasih tudi kratkega stika) z drugimi uporabniki gorske narave je po mojem mnenju v nepoznavanju - saj vemo: človek se boji tistega, česar ne pozna. Mnogo kolesarjem manjka osnovne planinske izobrazbe, kako se etično obnašati v gorah, v gozdovih, kako se srečati s počasnejšimi uporabniki poti, kako ne plašiti živali … Morda bi lahko tu bila priložnost za vložek Planinske zveze Slovenije?

Govora je bilo tudi o odškodninah lastnikom gozdov, kot je to ustaljena praksa v tujini, vendar bo na to temo potrebna še temeljita analiza koliko, komu, kako in pred vsem od kod.

Pereč problem pa je klasifikacija gorskih kolesarjev: tekmovalni del gorskih kolesarjev se razvija pod okriljem Kolesarske zveze Slovenije, turni kolesarji (ki so po mojem mnenju še najbolj gorski, saj vozijo gorska kolesa po gorah) se razvijajo pod okriljem Planinske zveze Slovenije, na bolj urbanem robu kolesarjenja pa je tu še Slovenska kolesarska mreža, ki si tudi želi združiti gorske kolesarje. Tri organizacije za enak tip rekreacijskega pripomočka. :-) Da bo volk sit in koza cela: morda ustanovitev nove Gorsko kolesarske zveze Slovenije?!

Zakonsko podlago torej imamo, volje je celo kar preveč, le organizirati se ne znamo. Vrtimo se v istem krogu, vsak na svojem koncu Slovenije, medtem ko sosednje države že pridno izkoriščajo gorsko kolesarski turizem za polnjenje proračuna. Je čas, da se organizira vse slovenska okrogla miza na temo gorskega kolesarstva?