Robert Vrečer razkriva: Slovenski navijači in kuharjeva specialiteta!

Obisk dveh največjih navijačev in prijateljev
»Saj vem, da se že nekoliko ponavljam, ampak tako pač je. Spet normalno jutro po ustaljenem ritmu. Ob 11. uri smo imeli odhod iz hotela, saj smo do starta imeli zgolj 15 kilometrov vožnje. « Tako je Robert Vrečer začel javljanje po odpeljani že 11. etapi na dirki po Italiji.

A vseeno ga je na startu te preizkušnje, ki je bil v nam bližnjem Trbižu, čakalo presenečenje. »Po sestanku z ekipo sem že skozi okno avtobusa videl, da me pred avtobusom čakata dva velika prijatelja in navijača. Ženin brat Simon in moj največji navijač in velik prijatelj Igor. Zato sem s pripravo na start pohitel, saj sem ju želel še v miru pozdraviti. Za nameček smo naredili še eno skupinsko fotografijo skupaj s Samuelom Sanchezom. Spregovorili smo še nekaj besed, potem pa sem moral na podpis startne liste, kje sem srečal Hempija (Andreja Hauptmana) z družino, « je še pojasnil Vrečer.

Neverjetno hitra etapa
Vrečerjev natrpan urnik se je nadaljeva vse do starta: »Tudi s Hempijem sva spregovorila nekaj besed, potem pa sem odšel na start, kjer je spet bilo ogromno slovenskih navijačev. « In potem je bil že čas, da se skupaj s preostalimi dvestotimi kolesarji odpravi na pot proti cilju v Vajontu.

Ta je bila dolga dobrih 180 kilometrov, zaradi številnih (neuspešnih) poskusov pobega pa je bila dirka na začetku neverjetno hitra: »Povprečna hitrost je bila kar 55 kilometrov na uro. Napadov je bilo res veliko. Tudi sam sem danes poskušal. Pobeg je uspel šele po 70 kilometrih dirkanja, kar je za italijanski Giro nekoliko netipično. «

Patxijeva specialiteta: Riževa tortilija!
Šele, ko se je v ospredju izoblikovala skupinica 20 ubežnikov, se je ritem glavnine povsem umiril: »Vse do zaključka, kjer so se favoriti udarili za morebitne sekunde. Po cilju smo se morali kar s kolesi vrniti osem kilometrov v dolino. Do avtobusa, v katerem smo se na hitro stuširali, spili šejk in pojedli Patxijevo specialiteta. Riževo tortiljo. «

Siti in čisti, bi lahko rekli. In takoj zatem so že bili na poti proti slabo uro oddaljenem hotelu. »Kot je to zdaj že običajno, je najprej sledila masaža, kakšno sadje in oreščki za pod zob in nato večerja. Po večerji sem še malo 'pointernetal'. Potem je sledil samo še zaslužen spanec, « je še zaključil Robert Vrečer.