Rogla nacionale

Ob razpredanju, da je kolesarstvo slovenski nacionalni šport, sem se vedno držal za glavo. Dobro, na Franji kolesari več tisoč ljudi, kolesarjev je veliko tudi na cesti in pripravljeni so vsako sezono zapraviti tisoče evrov za kolesarsko opremo, sem ter tja je kdo od legionarjev zmagal na etapi ali se uvrstil v deseterico najboljših na tritedenskih dirkah, nacionalna televizija je prenašala nekaj etap tritedenskih dirk in svetovna prvenstva … ampak, nacionalni šport?

Kolesarstvo v slovenskih domovih

Nacionalni šport je bilo lahko smučanje. Nogomet. Planinarjenje. Košarka. Smučarski skoki. Športi, s katerimi so se ukvarjale mase. Če že ne na smučiščih, igriščih in skakalnicah, pa vsaj v bifejih. Vsi vse vedo o smučarskih skokih, čeprav ni nikoli skočil. In nihče ni imel pojma o kolesarstvu, čeprav je vsaj sem ter tja tudi kolesaril, vsaj do trgovine. Kolesarstvo ni bilo nikoli na prvih straneh. Kolesarji so na cesti nebodijihtreba. Povprečni Slovenec ne bi znal našteti treh slovenskih kolesarjev.

Težave bi imel verjetno tudi danes.

Ampak zdaj pozna vsaj Primoža Rogliča.

Mogoče še Martina Hvastijo. On ima ogromne zasluge za to, da kolesarstvo zdaj gledajo tudi babice.

Ampak

Leta 2016 sem ob neki priložnosti kolesarskim novinarjem z vsega sveta – tudi oni so imeli težave z naštevanjem slovenskih in slovaških kolesarjev – omenil, da ne bom presenečen, če nas bo Primož Roglič presenetil in oblekel roza majico. No, iz Italije je odnesel drugo mesto s prologa in zmago z vožnje na čas. Lani me ni presenetilo, da nas je presenetil z etapno zmago na Dirki po Franciji.

Ampak. Vedno je ta ampak.

Na prologu v Apeldoornu je bil leta 2016 dober, ampak je bil samo drugi. Na kronometru je zmagal, ampak je imel srečo z vremenom. Leta 2017 je za zmago v kraljevski etapi na Galibieru uničil Alberta Contadorja in se spustil v smrt, ampak najboljši v skupnem seštevku niso dirkali na vso moč. Lani je bil na svetovnem prvenstvu drugi v vožnji na čas, ampak je bil samo drugi. In še: ampak mu je bila proga pisana na kožo. Letos je zmagal v Baskiji, Romandiji in v Sloveniji, tudi z etapnimi zmagami in s sila všečnimi vožnjami, ampak … ampak v primerjavi s Tourom so to vaške dirke.

So nergači, ki niso z ničemer zadovoljni. In so samooklicani kolesarski strokovnjaki, ki imajo po svoje prav, a niso vešči pisanja, zato tega ne znajo ubesediti in izpadejo robato. S prvimi se nima smisla ukvarjati, drugim pa ne gre zameriti. Ne prvi ne drugi pa po letošnjem Touru ne morejo več reči ali napisati tistega ampak.

Kolesarstvo je spet gledljivo

Letos je na Tour še prišel kot favorit iz tretje vrste, z ekipo, razdeljeno na sprintersko in klančarsko, pa še v tej se ni vedelo kdo bo kapetan. Lahko bi odpeljali boljšo ekipno vožnjo na čas. Tudi v Alpah bi lahko dirkal bolje. Seveda pa mu ne gre ničesar zameriti. Kajti bolj pomembno je, da dirka na lep način. Da je opazen. Da naredi dirko. Letos so na Sky vse ekipe pritisnile bolj kot v prejšnjih letih, a med vsemi je bil Primož najbolj opazen že od etape s ciljem v Mendeju. Takrat je prvič premagal skoraj vse najboljše. In potem je bil do konca on tisti, ki je mlel. Samo Primož Roglič ve, kako ga je Froome pogledal na Aubisqueu. Kot da bi bila tam samo predator Roglič in ranjeni Froome. Ostali so statirali. Tako je vsaj izpadlo v slovenskih očeh.

Bal sem se, da se bo Roglič lotil 19. etape previdno, kot je napovedoval. Če bi bil previden, bi me razočaral. Razočaral bi vso Slovenijo. Vse tiste, ki bi v takšnem položaju ostali previdni. Ker slovenski pregovor pravi, da je bolje vrabec v roki, kot golob na strehi. Ampak Primož Roglič je orel. V resnici mu nihče ne bi zameril, tudi če bi izpadel iz deseterice. Nihče ne bo rekel ampak, ker na koncu na Elizejskih poljanah ne bo stopil na oder za zmagovalce. Važno je, da je poskusil! Da je pokazal kako se dirka proti ekipi Sky. Da je naredil kolesarstvo spet gledljivo.

Čenče so seveda del kolesarstva. Ampak, je tarnal Tom Dumoulin, Primož je prišel v zavetrje motoristu. Pošteni moramo biti in ga slišati, ampak Nizozemec je bil drugi v koloni, Roglič pa prvi. Tam je bil zato, ker je bil najbolj korajžen in najmočnejši. Ker se ni bal biti spredaj. Dumoulin bi ga lahko držal in bi imel zavetrje. Pa ga ni. Primož Roglič je premagal vse. Vse najboljše. Tudi zato, ker je Robert Gesink garal na živo in mrtvo. Ker se za Rogliča splača garati. Doslej Slovenija ni imela takšnih kolesarjev.

Ampak …

"Ampak," bodo rekli nergači. "Če je pa izgubil tretje mesto." Ne. Priboril si je četrto. Tako je to v kolesarstvu. Pred Tourom smo mislili, da bomo lahko veseli, če odnese kakšno etapno zmago ali če se uvrsti v deseterico, kot že dva Slovenca pred njim.

V resnici je samo še en ampak. Klasike. Spomeniki. Seveda Primožu Rogliču ni več treba dokazati ničesar. Pravim le, da sta spomenika tam. V Ardenih in v Lombardiji. A še prej je tisti grozen klanec v Innsbrucku. Prevozil sem traso kronometra in zadnjega kroga. Zato verjamem. Ničesar ne pričakujem, še manj zahtevam. Samo verjamem.