Rogličev urok francoskih tal še živi, Pogačar bo drugi slovenski Pozejdon

Po zimskem spanju se vrača rubrika Hudičev jezik, ki bo z vami na strani bicikel.com spet vsak torek do konca tekmovalne sezone, torej skoraj do novembra. Načrtovan začetek rubrike je bil s pričetkom dirkanja na evropskih tleh, torej v prvih dneh marca, a je vmes posegla bolezen, tako da se Hudičev jezik na strani Bicikla vrača danes.

Vmes smo »zamudili« dober uvodni vikend klasik v Belgiji, vrhunsko predstavo Pogačarja v ZAE in Strade Bianche, ki se bo zapisala v zgodovino kot ena najboljših izvedb doslej, v spodnjih vrsticah pa vas čakajo štiri stvari, ki so zaznamovale minulih sedem dni v kolesarskem svetu.

Na francoskih tleh nesreča preži na Rogliča

Zdelo se je, da bo uvod Primoža Rogliča v kolesarsko sezono 2021 minil kot po maslu. Na višinskih pripravah je bil tako dober, da je George Bennett v intervjuju priznal, da se je večkrat vprašal, kaj sploh dela z njim, saj tako dobrega še ni videl.

Roglič tudi ni čakal prav dolgo, da je pokazal, kdo je kralj letošnje Pariz - Nice. Nanizal je tri etapne zmage, z bonifikacijskimi sekundami gradil svojo prednost, temelj za končno zmago pa je postavil s tretjim mestom na kronometru. V gorah je bil nepremagljiv, deloval je za razred boljši od tekmecev (večina največjih konkurentov je sicer dirkala v Italiji), za nameček je iz sezone v sezono boljši še v šprintih.

Pred zadnjo etapo je imel 50 sekund naskoka pred branilcem naslova Maxom Schachmannom in preživeti bi moral le še zadnjih 92 kilometrov, da bi bila dirka proti soncu njegova. A se v Franciji na zadnji dan znova ni izšlo, dva padca in težave s kolesom so bile preveč, da bi Roglič lahko rumeno majico odnesel domov.

»To je biciklizem,« je vedno pragmatični Roglič povedal po novem velikem razočaranju. Res je, da so padci sestavni del športa, nenazadnje je prav zaradi padca odstopil njegov glavni konkurent za zmago Tao Geoghegan Hart, a se je kalvarija v zadnji etapi pri Rogliču zdela kot deja vu. V svoji karieri Roglič niza zmage na enotedenskih dirkah kot po tekočem traku, v Franciji pa je doslej dobil le eno etapno dirko - lanski Tour de’l Ain. Na Dauphineju bi zmagal, če ne bi padel v predzadnji etapi in predčasno zaključil z dirko. Na Touru je na predzadnji dan naletel na Tadeja Pogačarja, v okolici Nice pa na trdoto francoskega asfalta …

Na zadnji dan dirke se ni izkazala niti njegova ekipa, Steven Kruijswijk in George Bennett sta pri pomoči Rogliču hitro omagala, ostalih kolesarjev Jumba pa ni bilo več v glavnini, ko bi jih Roglič potreboval, čeprav je bilo takrat v ospredju še okrog 100 kolesarjev. A zaenkrat pustimo težave Jumba ob strani, najbolj pomembno je, da Roglič ni prišel v cilj s sklonjeno glavo, boril se je do ciljne črte in si priboril marsikaterega novega oboževalca. Naj bo s smolo za letos konec, če se mu bo v Franciji končno vse »poklopilo« julija, bo razočaranje s Pariz - Nice hitro pozabljeno.

Pogačar postaja kralj dveh morij

Zmagovalec dirke Tirreno - Adriatico prejme pokal v obliki Pozejdonovega trizoba in je okronan za kralja dveh morij, nobenega dvoma pa ni, da bo letos to postal Tadej Pogačar. Slovenija je prvega »pozejdona« že dobila v sezoni 2019, ko je na zadnjem kronometru Roglič dobil igro stotink in ugnal Adama Yatesa, zmaga Pogačarja pa bo letos še precej bolj prepričljiva.

Pred njim je še današnji 10 kilometrov dolg ravninski kronometer, na katerem pa do spremembe na vrhu ne more priti, kar je že priznal tudi glavni Pogačarjev tekmec Wout van Aert. Zmagovalec dirke po Franciji 2020 je na začetku letošnje sezone v izjemni formi, po prepričljivi zmagi v ZAE se je v Italiji pomeril z zelo močno zasedbo favoritov za skupni seštevek, ki bi jih v ospredju pričakovali na vsaki tritedenski dirki, Pogačar pa jih je s strašljivo lahkoto pospravil v žep.

Sobotna predstava na Prati di Tivo morda še ni bila tako prepričljiva, je pa res, da je Pogačar precej časa dirkal sam v ospredju in porabil več energije od tekmecev, ne nazadnje mu je uspelo etapo tudi dobiti, čeprav se mu je bližal Simon Yates. Ko so tekmeci že porabili ves svoj »dinamit«, je udaril še v zadnjih 17 kilometrih nedeljske etape, tokrat je bil za zmago nekaj metrov prekratek, je pa razblinil vse dvome o tem, kdo bo na koncu nosil modro majico.

Kar je morda pri Pogačarju najbolj fascinantno, je to, da je pripravljen dirkati agresivno in v vsakem trenutku napasti tekmece, če začuti priložnost. V soboto bi se lahko v zavetrju Wouta van Aerta vozil vsaj še nekaj kilometrov, a je začutil slabost konkurence in udaril. Enako je bilo v nedeljo, lahko bi hranil energijo, a je videl težave van Aerta v mrazu in v zadnjem krogu je tekmecem odčital novo lekcijo.

»Pogačar je razred zase, proti takšnemu tekmecu ni sramotno izgubiti nobene dirke,« se je slovenskemu »pozejdonu« priklonil van Aert. Zadnji kronometer na Tirrenu - Adriaticu ponavadi odloča o skupnem zmagovalcu, letošnji pa bo le še formalnost, kar nazorno priča o premoči Pogija na začetku sezone 2021.

Komu bo pripadel prvi spomenik sezone?

Debato o tem, če si Strade Bianche zasluži mesto ob boku velike peterice enodnevnih dirk, bomo za trenutek pustili ob strani in se posvetili La Primaveri, La Classicissimi ali preprosto Milanu - Sanremu.

Najdaljša klasika paradoksalno ni dovolj težka, da bi se lahko razlika naredila pred vzponom na Cipresso v zadnjih 30 kilometrih. Tudi tam v težave zaidejo je nekateri šprinterji, odločal pa bo vzpon na Poggio in potem spust proti Sanremu.

Predvidljivi razplet bi letos lahko na glavo postavil Mathieu van der Poel, ki se na začetku sezone skorajda ne more zadržati, da ne bi poizkusil s »samomorilskimi« pobegi 50 in več kilometrov pred ciljem. V soboto bi bilo zanj vendarle bolj pametno, da le sledi kolesu Juliana Alpahilippa, saj bo v šprintu na Vii Roma prvi favorit za zmago, svoje načrte pa ima tudi Wout van Aert.

Vsi ostali v šprintu težko računajo na uspeh, a bo zelo težko tudi pobegniti omenjeni zvezdniški trojki. Morda bi to lahko uspelo kateremu od kolesarjev, ki ne sodijo v najožji krog favoritov, denimo Mateju Mohoriču, ki ga tekmeci ne bodo imeli »na piki« cel čas dirke. Svoj edini manjkajoči spomenik še vedno naskakuje Philippe Gilbert, ki pa na začetku sezone še ni pokazal kakšnega prebliska prave forme, zato bo Belgijec tudi letos težko slavil v prestolnici italijanske popevke.

Največ taktičnih različic bo spet imel Deceuninck QuickStep, ki na dirko prihaja z Alaphilippom, Samom Bennettom in Davidejem Ballerinijem v odlični formi. A šprint po 300 kilometrih ni enak šprintu glavnine in ker je forma nekaterih favoritov na začetku sezone precejšnja neznanka, bomo na razplet morali počakati do sobotnega popoldneva.

Spodbuden začetek Slovencev na Istrski pomladi

Slovenski klubi so sezono 2021 začeli z dvema enodnevnima dirkama v Umagu in Poreču ter na štiridnevni Istrski pomladi, ki vsako leto privabi močno konkurenco. V boju za skupno zmago Slovencev tokrat ni bilo, so pa svojo prisotnost na dirki zabeležili s pobegi, kjer so bili zelo aktivni predvsem kolesarji Adrie Mobil.

Kraljevska etapa se je končala na Motovunu, kjer so bili letos v ospredju kolesarji KK Kranj. Jaka Primožič je na osmem mestu za zmagovalcem Filippom Zanno zaostal le devet sekund, Nik Čemažar na 14. mestu še pet sekund več, oba pa sta dirko končala v deseterici v skupnem seštevku. Kranjčani so posamična uspeha nadgradili še z visokim tretjim mestom v seštevku ekip, kar je za mlado zasedbo zelo lep uspeh.

Dirko pa so žal zaznamovali tudi padci, najhujši se je zgodil v spustu pred zaključkom 1. etape, kjer se je hudo poškodoval Aleš Pirih, po zlomu medenice ga čaka dolgotrajno okrevanje, počena rebra pa je utrpel tudi Gal Glivar. Vsem kolesarjem želimo hitro okrevanje, a ker je dirk na kontinentalnem nivoju malo, kolesarji pa so željni dokazovanja, so takšni padci žal neizbežni.

Rubrika Hudičev jezik se na bicikel.com vrača naslednji torek.