Romain Bardet pred 112. Dirko po Franciji

Kariero je začel z občutkom svobode in eksperimentiranja, danes pa mu je vrhunski šport – z vsemi merilniki vatov, tehtnicami pri mizi in zapestnicami za spanje – postal tuj.


Kdaj ste sprejeli odločitev o končanju kariere?

Odločitev o koncu kariere sem sprejel že pred sezono 2024. Že konec leta 2022 sem se začel spraševati o prihodnosti, a sem se odločil ostati. V ekipi sem se počutil zelo dobro. Imel sem občutek, da še nisem dosegel vsega, kar sem si želel, in da lahko mlajšim kolesarjem predam veliko znanja. A nisem si želel še enega polnega cikla. Kolesarstvo je danes tako natančno odmerjeno. Vedno samo vati, kalorije, številke. Meni to ni več blizu. Mislim, da je šport izgubil del tiste človeške pristnosti, ki me je prvotno pritegnila. Tudi zaradi tega se vse težje poistovetim s tem svetom.

Bi kaj v dolgoletni karieri spremenili?

Po tistem, ko sem bil na Dirki po Franciji drugi (2016) in tretji (2017), bi moral razmisliti o drugih ciljih. Leta 2018 ali 2019 bi se moral osredotočiti na Giro ali Vuelto. To je edina stvar, ki jo danes v svoji karieri obžalujem.


Kako se je spremenilo v tem času?

Nimam več tako močne volje, da bi vse podredil zgolj boju za deseterico. Leta 2022 sem imel še zadnjo priložnost za vrhunski rezultat na tritedenski dirki. Danes je razlika do najboljših prevelika. Če imajo oni na klancu tempo 440 W, jaz lahko to vzdržim 15 minut. Oni pa pol ure. Razlika je očitna.

Kolesarstvo je danes tako natančno odmerjeno. Vedno samo vati, kalorije, številke. Meni to ni več blizu.

Na Touru 2024 ste lahko nastopili sproščeno, vedeli ste, da je to vaš zadnji Tour.

Tour brez rezultata ni užitek. To ni nagrada, ampak pritisk. A leta 2024 sem se z ekipo dogovoril, da grem na etapne zmage, ne na skupno razvrstitev. In to mi je prineslo največji trenutek – zmago v prvi etapi. To ni bila moja zmaga, bila je ekipna. Vse je bilo načrtovano, Frank van den Broek je naredil odločilno potezo. To so trenutki, zaradi katerih si v tem športu.


Pred vrati je letošnje 112. Dirka po Franciji, vi pa ste prvič prisotni v drugačni vlogi. Kako je spremljati Tour ob progi in za mikrofonom, namesto da bi tekmovali v karavani?

Priznam, občutek je malce nenavaden. Enajstkrat sem nastopil na Touru in doživel vse mogoče, zdaj pa prvič spremljam dogajanje ob progi kot strokovni komentator na kanalu Eurosport, pod okriljem Warner Bros Discovery. A svojo odločitev o koncu kariere sem sprejel trdno in sem z njo povsem pomirjen. Ko vidim, kako izjemno pripravljeni so letos fantje, mi niti za trenutek ni žal, da ne tekmujem več. Uživam v novi vlogi – navijačem lahko razložim kakšno podrobnost iz zakulisja in ponudim drugačen vpogled v dogajanje med dirko, kar me zelo veseli.


Koga vidite kot glavnega favorita za zmago na letošnjem Touru?

Brez velikega presenečenja pričakujem, da bomo videli nov dvoboj Jonasa Vingegaarda in Tadeja Pogačarja. Oba sta že zmagovala na Touru, s svojima ekipama sta razred zase in če bosta v pravi formi, si težko predstavljam, da bi ju kdo premagal. Seveda pa tritedenska dirka vedno prinese tudi kakšno nepričakovano zgodbo – spomnimo se le lanskega Toura in presenečenj v tretjem tednu. Zato nikogar ne odpišem vnaprej, vsaka ekipa lahko pripravi kakšno presenečenje iz rokava.

V desetletju je Romain Bardet nabral “le” enajst profesionalnih zmag, a med njimi so prestižni dosežki: štiri etapne zmage na Touru, ena na Vuelti in srebrna medalja na cestni dirki svetovnega prvenstva.

Francija na Touru na zmagovalca čaka že štiri desetletja. Vidimo pa novo generacijo izjemnih kolesarjev – tudi po vaši zaslugi. Kdaj lahko realno pričakujemo francoskega šampiona v Parizu?

Res je, prihaja nova, zelo nadarjena generacija. Thibaut Pinot in jaz sva verjetno dala navdih tem mladim, da verjamejo vase. Zdaj so tu fantje, kot so Martinez, Gregoire, Vauquelin … Seveda največ govorimo o komaj 18-letnem Paulu Seixasu, ki je letos na Dofineji pokazal izreden talent. Paul je zelo dober, a ne delajmo prevelikega pompa – daleč je še od zmage na Touru. Ima vse predispozicije, vendar mora napredovati postopno. Ne smemo pozabiti, da je praktično še otrok. Francozi se hitro ujamemo v evforijo, a treba bo še nekaj potrpljenja. Verjamem pa, da bo kdo od te generacije v nekaj letih lahko posegel zelo visoko – morda tudi zmagal na Touru. Ključno je, da ti mladi ne podležejo pritisku in da ostanejo predani trdemu delu. Potem ni noben cilj nedosegljiv.


Po koncu aktivne kariere mnogi kolesarji ostanejo v pelotonu kot športni direktorji ali trenerji. Kako pa je pri vas – vas mika katera nova vloga v kolesarstvu?

Iskreno, v tem trenutku nisem lačen takšne vloge. Ne bom rekel “nikoli”, a zagotovo ne še zdaj in ne za vsako ceno. Moja priorieta je, da si po dolgih sezonah najprej malo odpočijem in preživim več časa z družino – konec koncev sem tudi oče majhnega otroka. Že med kariero sem se zanimal za različne stvari zunaj kolesarstva: dokončal sem študij ekonomije, opravil tečaj za sommelierja … Zdaj bom imel priložnost nekaj od tega tudi izkusiti. V kolesarstvu ostajam prisoten kot komentator, tekmovalnega adrenalina pa mi, priznam, že malo manjka. Zato načrtujem, da se bom v prihodnjem letu preizkusil na nekaj gravelskih (makadamskih) dirkah – ta disciplina me zelo privlači in veselim se tekmovanj bolj za zabavo. Potem pa bomo videli, kam me bo zanesla pot. Kolo bo zagotovo ostalo del mojega življenja; strast do tega športa pri meni nikoli ne bo izginila, le izražala se bo v kakšni novi obliki.


Kaj je vaše največje zadoščenje?

Da sem bil v tem svetu sprejet tak, kot sem. Da sem ostal zvest sebi in da so ljudje to prepoznali.