ODGOVORI
0
0
, ti pa si upokan 
, če bi blo res tko je med TOP 5 
CESTNO
0
Kaj se dogaja z Jonasom Vingegaardom?
S Kono na 200km Salzkammerguta
S Kono na 200km Salzkammerguta
13.07.2008 AVTOR:
Svojevrstni izziv: Premagati 200km in se med tem narediti 7000m vzponov in spustov na enem najbolj spektakularnih in odlično organiziranih maratonov v Evropi, kar dokazujejo tudi redne udeležbe Gary Fisherja in letošnja zmaga Simonija na 110km.
V soboto 12.7 je potekal največji avstrijski maraton v gorskem kolesarstvu. Proga je speljana po čudovitem okolju Dachstein-Hallstatt pod varstvom UNESCA, domačini pa se zavedajo potenciala kolesarskega turizma. Kombinacija obojega je prinesla enega najbolj spektakularnih in odlično organiziranih maratonov v Evropi, kar dokazujejo tudi redne udeležbe očeta gorskega kolesarstva Gary Fisherja. Organizatorji poskrbijo za 4 različne trase: 26km (670vm), 53,1 (1.663vm), 109,7km (3.582vm) ter najdaljša 209km z 7006 metri višinske razlike.
Obljuba dela dolg!
Na forumu je potekala debata o maratonu ter sem si rekel: "s pravim kolesom zvozim tudi tole :)". Tako sem objavil, da se udeležim ultrea preizkušnje, če dobim kolo – in glej ga zlomka! Obljuba dela dolg.
Pred kratkim sem iz Veb-companya dobil Kono Kulo Supreme in 200 kilometrski maraton je bil tudi idealna priložnost za resen preizkus kolesa.
Kula Supreme temelji na lahkem skandijevem okvirju s precej položnim kotom glave (69°). Sprva sem se bal, da bo to vplivalo na vodljivost kolesa po "singlcah", a se je hitro pokazalo, da možje pri Koni ne načrtujejo kolesa na papirju temveč na terenu. Kolo je stabilno, lahko vodljivo in okretno na spustih ter rojen plezalec. Prilagoditev na geometrijo s prejšnjega kolesa je bila takojšnja in kolo je le stežka preživljalo samotne noči v garaži.
Boštjan je tudi ustregel moji želji, da si bolj kot ultra lahko kolo, želim kolo z dobrimi voznimi lastnostmi. V Vebu so pogledali v globino moje denarnice in strokovno zamenjali nekaj komponent s cenejšimi, hkrati pa ohranili bistvo samega kolesa. Za povrh vsega so v poletnem času našli luknjo v natrpanem delavniku in mi pred obiskom maratona opravil še prvi servis kolesa. Hvala fantje!
Več o Kolesu >
Zmagovalcu se reče Finisher
Start najdaljše trase je bil ob 5-tih zjutraj, kar pomeni, da je bilo potrebno spustiti ogrevanje ali pa dragocene ure spanja. Nervoza pred takšnim izzivom poskrbi, da se spusti slednje, vključno s potrebo po kavi za zbistritev glave. Po poku pištole smo se po asfaltu odpeljali prvemu vrhu naproti, seveda v tempu 3 urne dirke. Asfalt so kmalu zamenjale gozdne ceste, planinske pešpoti in "singlce". Kombinacija krasnih jutranjih razgledov in navijanja gledalcev (ja ne boste verjeli – dejansko so nas prišli spodbujat) je odnesla misel o dolgi poti do cilja in ponudila 100% užitek kolesarksega paradiža imenovanega tudi Salzkammergut.
Ob 9ih je pričelo deževati ter poskrbelo za malce drugačno izkušnjo maratona. Ravno takrat so mi sledili spusti po velikih skalah prekritih z listjem in blatom. Časa za razgledovanje ni bilo več. Za sabo sem slišal par udarcev koles ob trdo podlago, vendar nisem videl nobenega resnejšega padca.
Naslednje ure smo preživeli v zmernem nalivu tako da so postali postanki za vodo nekoliko krajši. Ko je posijalo sonce, se je proga hitro posušila in spusti so ponovno postali noro hitri. Počasi smo se pridružili kolesarjem maratona B ki poskrbeli za dobro mero blata na progi. Po nekaj spustih so nas redarji preusmerili na nov odsek in se prdružili maratoncem proge C.
Kolesarji najdaljše preizkušnje smo zvozili vse 4 različne trase na katerih smo prehitevali počasnejše kolesarje. Sprva me je prehitevanje motilo, po 10-tih urah pa je bila edina motivacija za nadaljevanje, videti kolesarje, ki so trpeli (četudi na krajših progah) bolj kot mi, a so še vedno našli dovolj moči, da so spodbujali norce, ki smo porivali pedala že od petih zjutraj.
Sonce je takrat že močno zapeklo blato na nas in sledil je najdaljši strm vzpon (1000vm) na katerem sem si najbolj želel osvežilnega dežja. Želja se mi je uresničila ob treh popoldne, na zadnjem vzponu ter poskrbel za še eno dozo blata na zadnjem spustu, ki se je zaključil z desetimi kilometri ravnine, močno namazanih z evforijo, da je vsega konec, in da me na cilju čaka majica z napisom Finisher.
Organizatorji so poskrbeli za različne majice (barve in napise), najbolj ponosno pa so se zvečer skozi pivo svetlikale črne - tiste z napisom finisher.
Ultra preizkušnje se je letos udeležilo preko 400 kolesarjev, do cilja pa se je prebilo 288 kolesarjev in 8 kolesark. Prvi je v zrak dvignil roke Francoz Thomas Dietsch (10:09:14.98) med ženskami pa se je prva veselila Švicarka Andrea Huser (13:18:12.29). Rezultate si lahko ogledate tule
Premagati 200km in med tem narediti 7000m vzponov in spustov na gorskem kolesu (znotraj časovne zapore 16 ur) je svojevrstni izziv, za katerega moraš biti malo „trčen“.
Sprva to slišiš od svoje okolice, po 150km in še dvema hriboma pred ciljem pa si pričneš to govoriti tudi sam. Imeti pogum za prijavo, dovolj sreče, obilico trme in sposobnost premagati svoje dvome se pokaže na obrazu vsakega ki prevozi ciljno črto. Če ne takoj pa malo kasneje v Finisher majici, s polno vilico špagetov v ustih.
Urozzz
foto: www.salzkammergut-trophy.at, Erwin Haiden
Obljuba dela dolg!
Na forumu je potekala debata o maratonu ter sem si rekel: "s pravim kolesom zvozim tudi tole :)". Tako sem objavil, da se udeležim ultrea preizkušnje, če dobim kolo – in glej ga zlomka! Obljuba dela dolg. Pred kratkim sem iz Veb-companya dobil Kono Kulo Supreme in 200 kilometrski maraton je bil tudi idealna priložnost za resen preizkus kolesa.
Kula Supreme temelji na lahkem skandijevem okvirju s precej položnim kotom glave (69°). Sprva sem se bal, da bo to vplivalo na vodljivost kolesa po "singlcah", a se je hitro pokazalo, da možje pri Koni ne načrtujejo kolesa na papirju temveč na terenu. Kolo je stabilno, lahko vodljivo in okretno na spustih ter rojen plezalec. Prilagoditev na geometrijo s prejšnjega kolesa je bila takojšnja in kolo je le stežka preživljalo samotne noči v garaži.
Boštjan je tudi ustregel moji želji, da si bolj kot ultra lahko kolo, želim kolo z dobrimi voznimi lastnostmi. V Vebu so pogledali v globino moje denarnice in strokovno zamenjali nekaj komponent s cenejšimi, hkrati pa ohranili bistvo samega kolesa. Za povrh vsega so v poletnem času našli luknjo v natrpanem delavniku in mi pred obiskom maratona opravil še prvi servis kolesa. Hvala fantje!
Več o Kolesu >
Zmagovalcu se reče Finisher
Start najdaljše trase je bil ob 5-tih zjutraj, kar pomeni, da je bilo potrebno spustiti ogrevanje ali pa dragocene ure spanja. Nervoza pred takšnim izzivom poskrbi, da se spusti slednje, vključno s potrebo po kavi za zbistritev glave. Po poku pištole smo se po asfaltu odpeljali prvemu vrhu naproti, seveda v tempu 3 urne dirke. Asfalt so kmalu zamenjale gozdne ceste, planinske pešpoti in "singlce". Kombinacija krasnih jutranjih razgledov in navijanja gledalcev (ja ne boste verjeli – dejansko so nas prišli spodbujat) je odnesla misel o dolgi poti do cilja in ponudila 100% užitek kolesarksega paradiža imenovanega tudi Salzkammergut.
Ob 9ih je pričelo deževati ter poskrbelo za malce drugačno izkušnjo maratona. Ravno takrat so mi sledili spusti po velikih skalah prekritih z listjem in blatom. Časa za razgledovanje ni bilo več. Za sabo sem slišal par udarcev koles ob trdo podlago, vendar nisem videl nobenega resnejšega padca.
Naslednje ure smo preživeli v zmernem nalivu tako da so postali postanki za vodo nekoliko krajši. Ko je posijalo sonce, se je proga hitro posušila in spusti so ponovno postali noro hitri. Počasi smo se pridružili kolesarjem maratona B ki poskrbeli za dobro mero blata na progi. Po nekaj spustih so nas redarji preusmerili na nov odsek in se prdružili maratoncem proge C.
Kolesarji najdaljše preizkušnje smo zvozili vse 4 različne trase na katerih smo prehitevali počasnejše kolesarje. Sprva me je prehitevanje motilo, po 10-tih urah pa je bila edina motivacija za nadaljevanje, videti kolesarje, ki so trpeli (četudi na krajših progah) bolj kot mi, a so še vedno našli dovolj moči, da so spodbujali norce, ki smo porivali pedala že od petih zjutraj.
Sonce je takrat že močno zapeklo blato na nas in sledil je najdaljši strm vzpon (1000vm) na katerem sem si najbolj želel osvežilnega dežja. Želja se mi je uresničila ob treh popoldne, na zadnjem vzponu ter poskrbel za še eno dozo blata na zadnjem spustu, ki se je zaključil z desetimi kilometri ravnine, močno namazanih z evforijo, da je vsega konec, in da me na cilju čaka majica z napisom Finisher.
Organizatorji so poskrbeli za različne majice (barve in napise), najbolj ponosno pa so se zvečer skozi pivo svetlikale črne - tiste z napisom finisher.
Ultra preizkušnje se je letos udeležilo preko 400 kolesarjev, do cilja pa se je prebilo 288 kolesarjev in 8 kolesark. Prvi je v zrak dvignil roke Francoz Thomas Dietsch (10:09:14.98) med ženskami pa se je prva veselila Švicarka Andrea Huser (13:18:12.29). Rezultate si lahko ogledate tule
Premagati 200km in med tem narediti 7000m vzponov in spustov na gorskem kolesu (znotraj časovne zapore 16 ur) je svojevrstni izziv, za katerega moraš biti malo „trčen“.
Sprva to slišiš od svoje okolice, po 150km in še dvema hriboma pred ciljem pa si pričneš to govoriti tudi sam. Imeti pogum za prijavo, dovolj sreče, obilico trme in sposobnost premagati svoje dvome se pokaže na obrazu vsakega ki prevozi ciljno črto. Če ne takoj pa malo kasneje v Finisher majici, s polno vilico špagetov v ustih.
Urozzz
foto: www.salzkammergut-trophy.at, Erwin Haiden
Značke:
Ključne besede:
Komentarji
Ljudje berejo:
Morda vas zanima tudi:
nazaj na vrh
