Sellaronda MTB Tour 5 let po prvem obisku

Leta 2010 pa so se odgovorni za turizem odločili še, da bi lahko čudovite naravne terene poleg pohodnikov koristili tudi gorski kolesarji. V istem letu so prvič organizirali gorsko kolesarski maraton Sellaronda HERO, ki naj bi privabil gorske kolesarje iz vsega sveta. Maraton je bil zamišljen veliko potezno: prek 4000 višinskih metrov na dobrih 80 km, strmi makadami in gozdne vlake, ter tehnični in strmi spusti po enosledncah, skratka vse kar si gorski kolesar lahko zaželi. In uspelo jim je: že tri leta po prvi izvedbi so morali udeležbo omejiti, zadnjih nekaj let pa je maraton razprodan v par urah. Tudi Slovenci smo ga vzeli za svojega, saj nas je na startu vsako leto več.

S turističnega vidika gledano je pozitivna posledica maratona HERO izjemno povečan obisk gorskih kolesarjev v področju. Pet let nazaj smo prvič odpeljali tudi takratno novost Sellaronda MTB Trail Tour: z lokalnim vodičem iz agencije Dolomiti adventures in pomočjo žičnic okrog masiva Sellaronda, skupaj okoli 4000 višinskih metrov spustov. V prvi izvedbi smo vozili še večinoma po planinskih poteh, zdaj pa vsako leto nastajajo novi flow traili na območjih smučarskih prog. Tam, kjer pa namenskih trailov še ni, pa so povsod postavljene izobraževalne table z opozarjanjem o “fairplay ” obnašanju vseh uporabnikov poti. V smeri urinega kazalca, ki je po besedah našega vodiča lepša smer, smo v kabinski žičnici sedeli dvakrat, na sedežnici trikrat in dvakrat tudi šli na gondolo. Spust iz prelaza Dantercepies smo poznali že iz maratona Hero, vendar tokrat v precej manjši gneči. Do Pralongie smo prekolesarili malo navzgor in malo navzdol. Iz Campolonga v Arabbo nas je čakal flow trail za v učbenike, ravno prav tehnično zahteven. Potem, ko smo si iz najvišje točke Porta Vescovo ogledali ledenik Marmolada, ki vidno izginja iz leta v leto, smo se spustili še po Hudičevi poti pod prelaz Pordoi, kjer smo se malo okrepčali na čudoviti koči Rifugio Fodom. V dolino Val di Fassa smo vozili vzporedno s tekmovalci Superenduro Canazei, seveda v malo bolj umirjenem tempu. Za zaključek pa nas je čakal še malce bolj tehničen odsek spusta nazaj v Val Gardeno, kjer nam je vodič pokazal še kako se menja zračnica. In dan je bil popoln.

Seveda pa en dan še zdaleč ni dovolj za pravo doživetje Dolomitov, saj področja Pralongia, Sassolungo, Alpe di Siusi, Seceda in mnoga druga okrog Sellaronde kar vabijo v čudovito gorsko panoramo. Za piko na i žal manjkajo oznake kolesarskih poti, zato se moramo gorski kolesarji orientirati po planinskih označbah, ki pa niso vse prevozne, zato ni odveč Dolomitov obiskati z vodičem. Dovoljeno je (menda) voziti povsod, kjer ni izrecno prepovedano. Pohodniške poti so večinoma ožje makadamske ceste, na katerih je srečanje pohodnika in kolesarja neproblematično in zato tudi ne prihaja do konfliktov. Iz vseh športno turističnih krajev celo poletje vozijo žičniške naprave na pobočja, ki so prepletena s potmi. Ob njih obratujejo planinske koče in “smučarske ” restavracije, ki tudi prek poletja prinesejo dobršen del dobička. Poskrbljeno pa je tudi za tiste z malo manj kondicijske pripravljenosti: na zgornjih postajah žičnic so postavljeni centri e-MTB sharing point, kjer najeto električno kolo enostavno zamenjate za takšnega s sveže napolnjenim akumulatorjem. Naš vodič Giorgio nam je zaupal, da z “navadnim ” kolesom odpelje naokrog le kakšnih 20% gorsko kolesarskih turistov …

Lahko bi rekli, da so Dolomiti okrog Sellaronde odličen primer, kako se gorsko kolesarjenje lahko razvije v pravi turistični produkt. In vse to v le petih letih. 

In nenazadnje: z gorskim kolesom vse znane prelaze Sellaronde vidiš od zgoraj...

foto: N. Anderluh in M. Kainz