Šepet vrhov: obsedenost cestnega kolesarstva z gorami

Max Leonard, avtor knjige, ki je v slovenskem prevodu Jolande Blokar izšla pri založbi Aktivni mediji, vendarle priznava: “Kakor koli obračamo, je kolesarjenje na gorske prelaze težko – tako težko, da se zdi običajnim ljudem absurdno. Po drugi strani je lahkotno vzpenjanje (in prehitevanje tekmecev) za marsikoga vrhunec kolesarskih doživetij.”

Prav gore so prizorišče, kjer nastajajo legende in velika imena kolesarske zgodovine. Kar nekaj knjig govori o tem, kje so gore, kako dolge, nizke ali visoke so. Šepet vrhov pa je knjiga, ki se med prvimi resno loti vprašanja, zakaj so evropski gorski masivi stadion Wembley ali Kolosej profesionalnega kolesarstva. Zakaj amaterski kolesarji romajo na te visoke odročne ceste in kaj na njih vidijo in doživijo? In ne nazadanje, na videz najbolj nedolžno, a v resnici najbolj pomembno vprašanje, zakaj sploh obstajajo ceste v gorah? In to na najbolj nemogočih krajih ...

Na vrhu Evrope

“Col de la Bonette so zaprli le nekaj dni po mojem obisku, 13. oktobra. Pogosto ji pravijo ‘najvišja tlakovana cesta’ v Evropi in vedno med prvimi podleže zimskemu snegu. Toda če smo pošteni, v resnici ni najvišja tlakovana cesta v Evropi. Ta sloves običajno pripada cesti na Cime de la Bonette, ki je nad Colom. Vsak col običajno pojmujemo kot visok kraj, toda col je francoska beseda za gorski prelaz, prelaz pa je običajno nasprotno od visokega kraja: je najnižji ali najdostopnejši način za prečkanje pokrajine med dvema vrhovoma iz ene doline v drugo. Col de la Bonette–Restefond, kot je njegovo celo ime, na 2715 metrih presega kar nekaj cest v Evropi, med njimi tista čez Col de l'Iséran (2770 metrov) za Val d'Isèrom v francoskih Alpah in Passo de Stelvio (2757 metrov) blizu italijanske meje s Švico. Po drugi strani cime pomeni ‘vrh’ in cesta na Cime na višini 2802 metra velja za najvišjo tlakovano cesto na celini. Je zanka, ki ovija Cime de la Bonette, temen piramidni vrh, ki ima na vrhu razgledišče in panoramo. Vendar pa tudi Cime ni najvišja tlakovana cesta. Še višje je cesta na ledeniku Ötztal v avstrijskem Söldnu, vendar je plačljiva in za nameček še slepa cesta. Višja je tudi cesta na Pico de Veleta v španski Sierri Nevadi, toda tudi ta je slepa in dostop je za vozila omejen.”

Tako je cesta čez Cime de la Bonette morda najvišja cesta v Evropi, ki povezuje dve dolini, s tem namenom pa je bila tudi zgrajena.

Obsedenost

Odgovor, zakaj so Alpe Kolosej kolesarstva, Dolomiti pa njegov Wembley, je po večletnem raziskovanju najvišjih evropskih cest naravnost osupljiv.

“Brez česa nikakor ne morejo kolesarji, ki bi radi vozili v gorah? Brez gora, seveda. In koles. Toda pravo vprašanje so ceste. Zdi se, da so igrišča za cestne kolesarje in so jih zgradili samo zanje. Jasno, da jih v resnici niso, ampak kaj za vraga iščejo v teh negostoljubnih in samotnih koncih? Trakovi asfalta od nikoder vodijo nikamor in združujejo človekove največje gradbene dosežke z nepredstavljivimi geološkimi silami, ki so pred milijoni let ustvarile pokrajino, po kateri se zdaj vijejo. Toda če človek pomisli, da so ti nedostopni vrhovi stoletja oblikovali naravno – vendar v vojnah oblegano – pregrado med evropskimi narodi, ceste dobijo svoj smisel.”

Knjiga Šepet vrhov je zgodba o obsedenosti ali, bolje rečeno, o več obsedenostih: v njej Max Leonard potuje ob boku nekaterih gorskih zasvojencev in najosupljivejših športnikov ter raziskovalcev; prečeše tudi ostali svet, pokuka v preteklost vse do najzgodnejših geoloških dob, si ogleda robove civilizacije in prelomnice znanstvenega napredka. “Moj cilj je bil sestaviti celovito sliko občutij, čustev, naravnih, telesnih in zgodovinskih stvari, ljudi in kultur, ki jih najdemo v gorah,” piše pisatelj, ki je spisal tudi knjigo o zadnjeuvrščenih kolesarjih na Dirki po Franciji – Rdečo laterno, ki je pri nas postala prava uspešnica.

Knjiga Šepet vrhov >>> nakup v spletni trgovini

“Spiš, kolikor moreš, ješ …”

Max Leonard se ni pogovarjal samo z direktorji velikih tritedenskih dirk in cestnimi delavci. Ne, veliko časa je preživel tudi s profesionalnimi kolesarji, ki so skušali kariero zgraditi ravno z veščino dobrega vzpenjanja. Eno je, ko amater poskuša postati dober hibolazec, toda vrhunski nivo zahteva še veliko več in Joe Dombrowski mu je v trenutku iskrenosti razkril psihologijo in skrivnosti dirkanja v gorah.

“Prej sem samo preprosto hitro vozil navkreber. Če sem prišel do vzpona, ne da bi padel ali porabil preveč energije in sem bil dokaj blizu čelu dirke, sem se ponavadi dobro odrezal. Ko prideš med profesionalce World Toura, se znajdeš med množico kolesarjev z dobrimi geni. Še vedno obstaja nekaj razlik, ampak te so precej manjše. Nenadoma postaja vse bolj pomembno, da se naučiš voziti v skupini, ugotoviš, kako biti učinkovit in izpiliš podrobnosti.” Podrobnosti, podrobnosti, podrobnosti. Na primer? “Na primer, da voziš, kolikor moreš, spiš, kolikor moreš, ješ …” je razmišljal Dombrowski. Obmolknil je in pomislil. Pojedla sta solato in Joe je odklonil sladico. Oba sta naročila espresso, on brez sladkorja.

Šepet vrhov raziskuje osrednjo vlogo gora v tradiciji cestnega kolesarstva. Leonard pustolovščino, potopise in svet profesionalnega kolesarstva staplja v neverjetno zgodbo. Od vojnih bitk, zaradi katerih so ustvarili alpske ceste, pastirjev, ki skrbijo za črede na hribovitih pobočjih, do vrhuncev največjih kolesarskih dirk v zgodovini. Šepet vrhov je zgodba o kolesarskem pogumu, žrtvovanju, vojni in ljubezni, obsesiji in celo slonih na vrhu Alp.