"Shut up legs!" - poslavlja se Jens Voigt

Jens Voigt je produkt vzhodnonemškega atletskega sistema, v kolesarske vode pa je vstopil pri 10 letih. Med profesionalce je za današnje razmere prestopil zelo pozno, šele leta 1997, ko je bil star 25 let, pred tem pa je bil štiri leta član športne enote v nemški voski.

Še kot amater je zmagal na Peace Raceu leta 1994, postal pa je tudi mladinski svetovni prvak. Nemec je s svojo nepopustljivostjo, karizmatičnostjo in vedno nasmejanim ter sproščenim odnosom dve desetletji navduševal množice, ki so spremljale kolesarske dirke, znan pa je bil po svojih predrznih, mnogokrat tudi nesmiselnih pobegih.

Eden najbolj spektakularnih mu je uspel prav na dirki v Koloradu leta 2012, na etapi od Aspena do Beaver Creeka. Bil je del ubežne skupine, vendar je 100 kilometrov pred koncem močno pospešil in sam nadaljeval do cilja.

V etapi so se kolesarji soočili z vetrom, dežjem, točo in zahtevnim terenom, “Jensi ” pa je svoje noge uspel utišati do te mere, da ga je moral kilometer pred ciljem ustaviti njegov športni direktor, saj je imel še vedno pet minut prednosti pred zasledovalci, 189 centimetrov visoki Nemec pa je pedala še vedno poganjal na vso moč.

V svoji 17 let dolgi karieri med profesionalci je nanizal celo vrsto epskih zmag: dobil je dve etapi na Touru in bil del zmagovalne ekipe na ekipnem kronometru leta 2001, postal je zmagovalec etape na Giru, kar petkrat je slavil v skupnem seštevku Criterium Internationala, po dvakrat je dobil tudi dirko Bayern-Rundfahrt in Deutschland Tour.

Pred začetkom letošnje sezone se je kolesar Trek Factory Racinga, ki bo oktobra dopolnil 43 let, odločil, da bo po letošnji sezoni šprintarice obesil na klin. Tako se je začel sezono dolg poslovilni šov Jensija, gledalci pa so lahko še zadnjič opazovali Voigtov šov, tudi na letošnjem Touru, kjer je en dan nosil pikčasto majico.

“Vsaka pravljica se enkrat konča,” je s cmokom v grlu razlagal Voigt pred začetkom letošnjega USA Pro Challengeja, “ jaz pa sem velik pristaš ideje, da je vsak gospodar svoje usode. Zato sem se želel sam odločiti, kdaj je čas za slovo, in ne zgolj čakati, kdaj mi bodo šefi v ekipi namenili brco v zadnjico. Želim zaključiti v dobri formi in še enkrat pripraviti šov za vse gledalce. ”

Za njegovo zadnjo dirko so se potrudili tudi pri Treku, saj je nosil poseben dres z napisom Farewell fans na hrbtu in posebno kolo kovinske barve, ki je imelo zgornjo cev okvira pobarvano s celo paleto barv, vsaka pa je označevala dogodek, ki je Voighta še posebej zasnoval.

Jens je držal obljubo in se res poslovil v svojem slogu, s še enim “samomorilskim ” pobegom, kakršnega je bil zmožen samo on. V četrti etapi z začetkom in koncem v Coloradu Springsu je bil član ubežne skupine 12 kolesarjev, 40 kilometrov pred ciljem pa je napadel in se še zadnjič podal v boj s svojim telesom in cesto.

Verjetno ob progi ni bilo gledalca, ki ne bi stiskal pesti, da bi karizmatičnemu Voightu na kolesu še zadnjič uspelo. Bil je na zelo dobri poti, na vzponu v zaključnem krogu pa mu je nekoliko zmanjkalo moči in glavnina ga je ujela le 800 metrov pred ciljem.

Čeprav ni zabeležil še zadnje zmage svoje kariere, pa je ob prihodu na oder za zmagovalce – razglašen je bil za najbolj borbenega kolesarja v etapi – dobil daleč največji aplavz, vidno ganjen Voight pa je bil na robu solz.

“Čeprav sem zelo trpel, sem danes zelo užival. Bila je zelo lepa etapa, ob cesti sem videl ogromno napisov “Shut up legs” in “Farewell, Jens”. Počutil sem se, kot da dirkam pred svojimi gledalci. Želel sem si takšen konec, da se še enkrat podam v samostojen pobeg in poizkušam zmagati na način, kakršnega publika od mene pričakuje. ”

“Mogoče je na nek bizaren način še bolje, da danes nisem zmagal. To je zgodba mojega življenja – od 20, 30, celo 40 pobegov mi je mogoče uspel eden, po katerem sem prišel do etapne zmage. Priznam, da sem bil na odru za zmagovalce zelo čustven, tako blizu solzam sem bil nazadnje ob rojstvu prvega sina pred 19 leti. Bilo je zelo lepo, rad bi se še zadnjič zahvalil vsem svojim navijačem. ”

Voight pa ni samo kolesar, je tudi oče šestih otrok, za katere bo v prihajajočih letih našel nekaj več časa. Prva želja po koncu dirke pa je, da si kupi šesterček piva in končno privošči dvojno porcijo reberc, pregreha, katere si v skoraj 43 letih življenja ni velikokrat dovolil. Jensove noge bodo tako utihnile, napadalni duh simpatičnega Voigta pa bo za vedno ostal v lepem spominu.
Srečno, Jensie!

 

Voightov pobeg v 4. etapi dirke USA Pro Challenge 2012: