12-milimetrske osi – gorski kolesarji jih poznamo že zelo dolgo. Na cestnih kolesih so se začele pojavljati šele pred dobrimi petimi let.
Počasi lahko zapišemo, da z vse večjo prisotnostjo disk-zavor postajajo standard tudi na cesti.
Skoraj stoletje je minilo, odkar je znameniti Tulio Campagnolo, takrat še tekmovalec, sicer pa ustanovitelj tretjega največjega proizvajalca prestavnih sklopov za Shimanom in Sramom, izumil hitri zapenjalec. Leta 1927 se je dirkalo v Italiji, zunaj je bilo mrzlo in kolesarji so zavili v Alpe. Campagnolo je bil med vodilnimi na etapi, a ko so prišli do vznožja vzpona, je spoznal, da zaradi prezeblih prstov ne bo mogel odviti ušesnih matic zadnjega pesta, kar je bilo takrat običajno opravilo pri menjavi prestav. Kolesa takratnega časa so bila namreč zasnovana s po enim verižnikom na vsaki strani pesta, tako da se je moral kolesar za menjavo ustaviti, odviti matice, obrniti obročnik in ga ponovno namestiti v okvir.
V času, ko prestavljamo elektronsko, se to sliši precej bizarno. Tukaj se lahko strinjam s Frankom s strani Velominati, ki piše, da je Tulio na tej točki dokazal, v čem se razlikuje od večine kolesarjev, ki bi v tistem trenutku kolo verjetno zabrisali v graben. Campagnolo ni bil le tekmovalec, pač pa tudi inovator. Razmišljal je po korakih, zato je z izumom hitrega zapenjalca najprej pospešil proces obračanja zadnjega obročnika, nato pa ga je tako ali tako povsem nadomestil s primitivnim menjalnim sistemom Cambio Corsa. Od uradne predstavitve slednjega letos mineva natanko 75 let. Od takrat ni minilo desetletje, ko razvoj menjalnika ne bi doživel korenitih izboljšav – do danes, ko elektronske prestave niso nič več nenavadnega in jih lahko morda že v naslednjem letu upravičeno pričakujemo na Shimanovih »ljudskih« prestavnih sklopih 105 in SLX.
Povsem drugačna zgodba se je odvila na področju osi in hitrih zapenjalcev, ki od nastanka izuma praktično niso doživeli sprememb. O tem sem se pred kratkim prepričal sam, ko sem med iskanjem delov za obnovo Rogovega modela Amater iskal komponente iz začetka osemdesetih let. Na koncu sem zelo zadovoljen prišel do obročnikov, sestavljenih iz dirkalnih Mavicovih obročev Module E2 in prav Campagnolovih pest Victory s hitrimi zapenjalci, ki so po dizajnu skorajda identična tistim iz leta 1927. Dobro, od osi ne nazadnje ne pričakujemo ničesar drugega, kot da obročnik drži v okvirju.
Pa vendarle so izboljšave smiselne in opazne. To so najprej dokazala kolesa za spust ob koncu devetdesetih, na katerih so proizvajalci hitro prepoznali njihovo uporabno vrednost in jih posvojili. Razen različnih širin zadnjih pest je 12-milimetrski premer zadnje osi na okvirjih nazadnje postal standard, ki so ga čez dobro desetletje sprejela domala vsa vsegorska kolesa. V zadnjih letih je nepogrešljiv na vseh bolje opremljenih gorskih kolesih, trenutno v obliki standarda Boost, ki za okvir pomeni os s premerom 12 mm in širine 148 mm.
Na gorskih kolesih so se 12-mm osi pojavile predvsem zaradi uporabe disk-zavor. Slednje ob zaviranju povzročajo velike sile na eno stran pesta, ki pri zaviranju zato teži k izpetju iz okvirja. Obročne zavore, nasprotno, z obeh strani enakomerno blokirajo celoten obroč. Tako z razvojem disk-zavor za cestna kolesa inženirji niso potrebovali veliko, da so ugotovili, da so enake prednosti 12-mm osi smiselne tudi na cestnih okvirjih. In sploh so disk-zavore na cestna kolesa posredno prinesle veliko izboljšav, med katerimi izstopajo višja togost okvirjev, možnost namestitve širših plaščev in več oblikovalske svobode pri snovanju okvirjev. S sistemom Thru-Axle je bolj natančna tudi namestitev obročnika v okvir, ne pa tudi nujno hitrejša. Slednje je, vsaj v igri sekund, vplivalo na mehanike profesionalnih ekip, in tudi tu gre iskati vsaj nekaj razlogov, zakaj so se ekipe toliko časa upirale uporabi disk-zavor. Pri menjavi obročnika z navadnimi zavorami je treba zgolj odpreti ročico hitrega zapenjalca, razpreti čeljusti obročnih zavor in namestiti nov obročnik brez posebnega truda pri namestitvi v okvir.
Pri uporabi sistema Thru-Axle moramo, običajno s ključem imbus, popolnoma odstraniti os iz okvirja, obročnik pa pazljiveje umesititi v ležišče osi, saj moramo z rotorjem natančno zadeti med zavorne čeljusti. Pri slednjem obstaja možnost, da z rotorjem zadanemo zavorne ploščice in povzročimo drgnjenje le-teh ob rotor. A razen tega je sistem Thru Axle v vseh pogledih boljših od klasičnega hitrega zapenjalca.