Skrivnosti Poggia: 3700 metrov za vpis med nesmrtne

Čar velikih petih enodnevnih klasik je v tem, da so si zelo različne. Po profilu, po načinu dirkanja, po tem, kakšnim tipom kolesarjev ustrezajo. Prva izmed teh največjih je obenem tudi najdaljša in je najbolj izmed vseh po meri sprinterjev. A tudi to se je v zadnjih letih krepko spremenilo.

Vsekakor pa govorimo o najdaljši klasiki klasiki, saj bodo morali kolesarji v soboto premagati kar 288 kilometrov. Letos se bo dirka začela v predmestju Milana, v kraju Pavia. Cilj po tradiciji gosti ulica Roma v Sanremu. Če je dirka po Flandriji znana po vzponih, kot so Koppenberg, Oude Kwaremont, Patereberg, Pariz-Roubaix po na primer gozdu Arenberg, Liege-Bastogne-Liege po vzponu La Redoute …

Potem je prva klasika v sezoni znana predvsem po zadnjih dveh vzponih. To sta Cipressa in Poggio. V prvi polovici je najdaljši vzpon Turchino, ki pa ne predstavlja večje ovire. Pravo dirkanje se ponavadi začne po 235 kilometrih dirkanja s tremi krajšimi vzponi. Rečejo jim kar Tre Capi. Dirka je dolga, ni pa ekstremno zahtevna, zato mnogi tudi rečejo, da gre za dirko, ki jo najlažje končaš, a najtežje dobiš. To bi lahko mnogi zvezdniki potrdili. Petru Saganu ni bila usojena …

Bilo je obdobje, ko so zmagovali sprinterji. Erik Zabel, Oscar Freire, Mark Cavendish, Mario Cipollini … A v zadnjem obdobju je zadnji vzpon Poggio tisti, ki sprinterjem zagreni življenje. Tisti, ki so želeli izločiti sprinterje, so spoznali, da morajo v zaključku narediti dirko težko. In zato se ritem zdaj stopnjuje že prek vzponov Capo Mele, Capo Cervo in Capo Berta. Potem pa sledi Cipressa.

V preteklosti so tu mnogi poskušali z zelo resnimi napadi. Vrh je po 266 kilometrih, a potem sledi spust in deset kilometrov ravnine. In tu glavnina ponavadi uspe ujeti ubežnike s Cipresse. In na vrsto pride Poggio di Sanremo. Ne zaradi zahtevnosti, ampak zaradi lokacije je eden izmed najbolj poznanih vzponov v kolesarski karavani. Čeprav so prvo dirko organizirali leta 1907, so Poggio v traso uvrstili šele leta 1960.

Zahvala za to gre Vincenzu Torrianiju, ki je “kriv” tudi za vključitev Mura di Sormana v traso dirke po Lombardiji. Poggio je dolg vsega 3,7 km. Povprečni naklon pa je 3,6-odstoten. A vendar je ključna stvar dirke. Najprej je pomemben boj za položaj v ospredju. Sledi prvi del, ki je v povprečju sicer najbolj strm, a vseeno gre tu ponavadi za narekovanje vse bolj ostrega ritma.

Sledijo seveda napadi. Lani in predlani je bil aktiven predvsem Tadej Pogačar. Najstrmejši del - tu je naklon 8-odstoten - je po treh kilometrih vzpona. Kolesarji morajo premagati 136 metrov nadmorske višine. Lani je na vrh vzpona prvi prikolesaril Mathieu Van der Poel, ki je sam nadaljeval vse do cilja. Kako pomemben je spust - vrh klanca je 5,5 km pred ciljem -, pa je pokazal Matej Mohorič. Do zmage je prišel prav na ovinkih s Poggia.

Takrat po nori vožnji in s pomočjo potopne sedežne opore. Velikokrat smo videli tudi sprinte manjših skupinic. Ko je Van Aert ugnal Alaphilippa, ali pa ko je Kwiatkowski premagal Sagana … Aktualni zmagovalec je Mathieu Van der Poel. Pred sobotno dirko med največje favorite spadata prav Van der Poel in Tadej Pogačar. Lani je Nizozemec sledil Pogačarjevim napadom, potem pa še sam pospešil. Kako bo letos? Dirka bo na sporedu v soboto.