Šov v Montrealu, Rogličev beg in McNultyjevo slavje

273,4 kilometra. 3600 metrov nadmorske višine in številni napadi. Bili smo priča zelo zanimivi članski dirki na svetovnem prvenstvu v Montrealu. Na startu v Brossardu je bilo sedem slovenskih kolesarjev, ki so po zaslugi lanskega naslova svetovnega prvaka Tadeja Pogačarja nosili številke od ena do sedem. Z enko se je na progo podal Tilen Finkšt.

Pridružili so se mu še Primož Roglič, Jan Tratnik, Matej Mohorič, Matevž Govekar, Gal Glivar in Luka Mezgec. Takoj po startu je prišlo do napadov in v ospredju se je zbrala skupina 16 kolesarjev, med katerimi je bil tudi Tilen Finkšt. Med vidnejšimi kolesarji so tu bili tudi Biniam Girmay, Andreas Leknessund in Felix Engelhardt. Po 90 kilometrih dirkanja so si privozili že osem minut prednosti in v glavnini so večino dela pri lovu opravili Belgijci, Nizozemci in Mehičani. Sledil je vstop v zaključnih 12 krogov, ki smo jih v teh dneh dodobra spoznali.

V ospredje je stopila Francija, pri kateri je ogromno dela opravil Bruno Armirail. Med ubežniki je tudi prišlo do selekcije in kmalu je popustil Finkšt. Tudi preostale ubežnike je vse manjša glavnina ujela, medtem ko je večina Slovencev do vstopa v zadnjih sto kilometrov odstopila. V bokse so do takrat že odvili Luka Mezgec, Matej Mohorič, Jan Tratnik, Matevž Govekar in Tilen Finkšt. Mnogi kandidati za visoka mesta so tudi odpadli, med drugimi Enric Mas, Ben O’Connor in Felix Gall. Sto kilometrov pred ciljem je pospešil Gal Glivar, ki se je vseskozi vozil v bližini Primoža Rogliča.

Glivar je poskušal pritegniti s sabo manjšo skupinico kolesarjev, vendar pa mu nihče ni sledil, saj so Francozi narekovali preveč hiter ritem. Je pa sprožil serijo novih napadov. Pospešil je tudi Mathieu Van der Poel in takrat je postalo jasno, da se začenja zares. Po novih preobrati, so se do Nizozemca slabih 90 kilometrov pred ciljem preselili Primož Roglič, Wout Van Aert, Oscar Onley in Anthon Charmig, kasneje pa še Quinn Simmons. Dišalo je po tem, da bi to lahko bila že ključna akcija, saj tudi v ozadju glavni favoriti niso imeli prav veliko pomočnikov.

V nadaljevanju je Roglič nekoliko zaostal, saj je preveč gledal utrujenga Van Aerta, tako da je moral zakrpati nastalo luknjo. Favoriti se niso predajali, čeprav niso bili preveč složni. A Del Toro je na vzponih pospeševal in je tako skrbel, da se razlika ni povečevala. Vseskozi se je gibala med 20 sekundami in slabo minuto. Za skupinico, v kateri so bili samo še Van der Poel, Simmons, Roglič. Za njimi so se vrstili novi napadi, le Healy pa jih je uspel kasneje celo ujeti. Evenepoel se je znašel v težavah, potem je popustil Van Aert, ki pa je Evenepoelu pomagal ujeti priključek s favoriti in prav Van Aert je z narekovanjem ritma pokopal upe na uspešen pobeg skupinice z Van der Poetom in Rogličem.

Ta je bila ujeta vsega 35 kilometrov pred ciljem in Američani so lahko izkoristili številčno prednost. Že do takrat sta lahko po zaslugi Simmonsa moči hranila McNulty in Jorgenson. Potem pa je sledil napad Jorgensona. 32 kilometrov pred ciljem pa odločilna poteza. Jorgensona so ujeli, Brandon McNulty pa je napadel. Odgovora ni bilo. Ostali so se spogledali in Američan, ki vozi za UAE je v zadnja dva kroga zapeljal z 1:07 prednosti. 13,4 km kasneje je v zadnji krog vstopil s 52 sekundami naskoka, a bil je povsem izčrpan.

Pidcock in Ciccone sta napadla na vzponu takoj po ciljni črti in na vrhu je imel McNulty samo še dobrih deset sekund prednosti. Vendar pa je to bilo dovolj, saj so se v ozadju spet spogledali. Utrujeni. Izmučeni. Nihče ni imel še “nekaj več”. Na krajšem vzponu mimo Univerze sedem kilometrov pred ciljem je pospešil Mathieu Van der Poel, a takrat je postalo jasno, da bo McNulty postal svetovni prvak. Ostalim je preostal boj za drugo mesto. Poleg tega je zaradi krča popustil Paul Seixas. Sledili so novi neuspešni napadi in tako smo lahko videli veličastni prihod novega svetovnega prvaka.

Brandon McNulty je slavil izjemno zmago. Naslov ostaja v moštvu UAE, le da bo v mavrični majici naslednje leto namesto Tadeja Pogačarja kolesaril Brandon McNulty. Za njim pa se je odvijal silovit sprint za medalje. Michael Matthews je bil drugi, tretji pa Mathieu Van der Poel. Sledili so Quinn Simmons, Isaac Del Toro, Mads Pedersen, Tom Pidcock, Matteo Jorgenson, Giulio Ciccone, Nen Healy … Primož Roglič je na koncu zaostal za 3:29 in je osvojil 21. mesto. Ostali Slovenci so odstopili.