ODGOVORI
0
0
OPREMA
0
Tadej Pogačar predstavil nov Colnagov model
SPECIALIZED S-WORKS TARMAC SL nič ni lažje in trše
SPECIALIZED S-WORKS TARMAC SL nič ni lažje in trše
08.10.2008 AVTOR:
Po domače mu pravimo »Špeci«. Ostali izrazi, povezani s Specializedom Tarmac SL, so nekoliko bolj prostaški, ampak jih bom vseeno napisal, saj smo dobri ljudje, oprostite, kolesarji in nam bo vsemogočni oprostil.
Skratka, največkrat, ko se med kolesarskimi brihtnimi glavami omeni Specialized S-Works Tarmac SL, se sliši: »Lahek k' svina, trd k' kurba, hit'r k' pras'c.« Začuda, povsod po svetu uporabljajo take in podobne okrasne pridevke za omenjeni model kolesa. Potem nekaj mora biti na tem.
V test ali preizkus sem ga dobil ravno ob pravem času. Tri dni pred Jurišem na Vršič, ko se je odvijalo tudi državno prvenstvo za novinarje v vzponu ali gorski vožnji, in potem še teden dni kasneje na svetovnem novinarskem prvenstvu v cestni vožnji v Franciji. Idealno!
Ko odprete katalog Specialized S-Works Tarmac SL, zbode v oči reklamna krilatica: »Nič ni lažje in trše…« Nič ni lažje in bolj togo, neupogljivo, trdo, negibko ... Potem obvezno pogledam, če nekje na koncu ali na dnu kataloga piše, za koliko težke kolesarje to velja. Presenečeno ugotovim, da ni omejitve. Tlesknem s prsti in si rečem: »Debest!« Se pravi, da je dovolj tog in negibek za mojih 85 kilogramov neto teže. In če tehtnica kaže takšno številko, potem je najbolje, da je kolo lahko. Prvo in zelo lepo presenečenje glede Špecija je bil pogled na tehtnico. Specialized S-Works Tarmac SL, v velikosti XL (zelo pomemben podatek), s pedali vred (tudi zelo pomemben podatek) in z dvema nosilcema za bidone (zelo pomemben podatek), tehta točno 6,95 kilograma!
Lahko bi dodal še nekaj klicajev. Ne smem pozabiti, da ima kolo klinčer obročnike s pnevmatikami dimenzije 23-622! Na prvi pogled kolo za drvarje (ker je okvir XL), z robustnimi cevmi, širokimi pnevmatikami, zelo širokim krmilom, debelimi gonilkami ... je v resnici »peresce«. Vsa robustnost naenkrat postane »lahkota bivanja«. Kolo je tako presenetljivo lahko (spet glede na njegovo velikost), da je to enostavno neverjetno!
Ker sem že omenil, da me je zbodel reklamni naslov v katalogu, »Nič ni lažje in trše«, sem si rekel, da je Juriš na Vršič pravšnja dirka za preizkus le-tega. Dvanajst kilometrov strmine, ovinkov, kock in nato spet strmine navzdol in spet ovinki in spet kocke. Naslov v katalogu me je tako vzpodbudil, da sem originalne klinčer obročnike zamenjal z najtršimi in najlažjimi karbonskimi obročniki, opremljenimi z najožjimi in najlažjimi tubularji, kar se jih najde na tržišču. Špecija sem spravil na zavidljivih 6,6 kilograma (ponovno poudarjam, pri velikosti XL).
Po izjavi proizvajalca in z »izbranimi« obročniki sem zdaj imel pod ritjo enega od najlažjih in najtrših serijsko izdelanih koles na svetu v XL izvedbi! O opremi Dura Ace, s katero je kolo opremljeno, ne bom izgubljal besed, ker vsi vemo, da ta Shimanova grupa deluje brez napak, kirurško natančno, gladko, skoraj neslišno. Besede pa ne bom izgubljal, če bom pisal o tem, kako se je vzpenjati s tako negibkim in lahkim biciklom. Najbolj jasno opisano je, če povem, da sem se na tem biciklu počutil, kot bi bil v vrhunski formi.
Res je, da je bilo to novinarsko državno prvenstvo in da me je naslednji teden čakalo še svetovno prvenstvo, ampak letos nisem niti enkrat povohal kolesarske forme. Priznam in obžalujem. In vendar. Na Jurišu sem zmagal v svoji novinarski kategoriji. Ne vem, ali je za to kriv Špeci ali moja slaba forma. Dejstvo je, da sem s svojimi 85 kilogrami in slabimi tri tisoč kilometri v nogah na Vršič pribrcal s časom 45 minut in eno sekundo! In še bolj resnično dejstvo je, da sem užival v klancu kot še nikoli do zdaj.
Niti takrat, ko sem imel 72 kg in trideset tisoč kilometrov v nogah. In zakaj sem užival? Jasno, zaradi lahkote in togosti bicikla Specialized S-Works Tarmac SL. Vse, kar so napisali v katalogu, drži in trud 26 inženirjev v podjetju je poplačan. Zakaj je s takim kolesom kolesarjenje v hrib lažje? Prvi pameten odgovor je, da zato, ker se vam bicikel pod vašim zabijanjem pedal niti malo ne zvije. Ostane tog, negibek, trd. In zakaj se ne upogiba? V čem je trik? V tistem, kar ti prvo pade v oči, ko si ogleduješ okvir kolesa.
Trik je v tem, to pravijo vsi vrhunski inženirji okvirjev, v sprednji cevi in sredini. Poudariti je treba tudi, da je okvir narejen iz enega kosa. Vsakemu občudovalcu najprej pade v oči sprednji nadvilični del, ki zaradi ukrivljene zgornje cevi izgleda nekoliko višji, kot smo ga vajeni pri vseh ostalih okvirjih. Zgornja in poševna cev se spajata v stožčasti sprednji, nadvilični cevi, ki ima zgoraj 1,125" in spodaj 1,5" vilični ležaj. Vse to je »izumljeno« zaradi ustvarjanja togosti pri obremenjevanju okvirja pri delovanju dveh enako velikih, nasprotno usmerjenih sil, pravokotno na vzdolžno os. Izum se jim je posrečil. Ko vstaneš na pedala, ugotoviš, da to drži.
Kako veš?
Ne veš, dokler se spet ne popelješ s kolesom, ki nima take sprednje cevi. Šala. Sodelovanje sprednje cevi in drugega najbolj opaznega detajla na Specializedu, »sredine«, pri gonilkah je drugačno kot pri ostalih okvirjih. Sredina je najpomembnejši del za prenos moči kolesarja na zadnji del kolesa, sprednja cev pa za prenos moči kolesarja na prvo kolo. V tem je ves trik! In ne samo v tem, temveč še v zadnjem vpetju, ki je prav tako narejeno iz karbona ter, jasno, spet v vilicah z vrhunskim viličnim ležajem. Skratka, ves okvir temelji na neverjetni trdoti in nizki teži, tako da drži njihova trditev, da ni nič lažje in bolj togo. Če k temu dodamo še vrhunsko toporišče, krmilo, sedežno oporo in eno od najtrših karbonskih gonilk, zanesljivo vemo, da je vsa naša moč maksimalno razporejena na celotno kolo. S takim kolesom se naša moč ne zgublja v »prazno«, ampak se transportira v najhitrejše gibanje, ki smo ga zmožni opravljati v danem trenutku.
Vse naštete prednosti vam povrnejo denar in zadovoljstvo že pri prvem zahtevnem spustu. S takim kolesom je spuščanje v dolino varnejše, lahko tudi hitrejše. Na tak bicikel se lahko stoodstotno zanesete in le vaše slabe kolesarske sposobnosti in izkušnje lahko krivite za morebitno trpljenje pri vožnji navzdol, tudi po tako zavitih, strmih in s kockami obloženih ovinkih, kot jih ima Vršič.
Naslednji teden naju je skupaj s Specialized S-Works Tarmac SL čakalo še svetovno novinarsko prvenstvo v cestni vožnji. Omenil sem že, da moja forma letos ni bila konkurenčna povprečnemu rekreativcu, a sem vseeno Sloveniji in sebi priboril naziv svetovnega novinarskega podprvaka! Ne, da bi se hvalil, ampak priznam, da mi je do srebrne medalje več pomagal bicikel kot pa moji nogi. Zakaj? Zato, ker sem prepričan, da se z dobrim kolesom do neke mere da prikriti slabo formo.
Kako?
S takim kolesom pač ne izgubljaš v prazno tisto malo moči, ki je sploh imaš v sebi. Šala. Ampak ne čista šala. Res je tako, bi rekel, in marsikdo bi mi lahko pritrdil. Največji užitek pri tako dobrem kolesu lahko kolesar, ki ima nekaj izkušenj, doživi pri večjih hitrostih. Kaj hočem povedati? Tu je primer: na svetovnih prvenstvih ni milosti in hitrosti so vedno na maksimumu. Zadnji trije kilometri na dirki so bili sestavljeni iz ca. 800 metrov klanca s 7 % naklonom, potem je sledil dolg in dokaj položen spust, na katerem smo se zaganjali tudi do 58 kilometrov na uro in ciljnih 500 metrov se je proga rahla vzpenjala. V ciljni šprint smo prileteli s petdesetimi kilometri na uro in potem ... potem je bilo treba še hitreje »peštati« pedala.
Po domače povedano, če imaš takrat še nekaj moči v sebi in če tak bicikel »pohodiš«, potem tako kolo leti kot »sto mater«. Ko je navor največji, se ne zvija niti pod mojo težo, kolo gre naravnost kot puščica in je tako odzivno ter poskočno, da dobiš občutek vrhunskega šprinterja. Nisem z lahkoto odšprintal pelotona, ampak sem ga pa zanesljivo, in upam trditi, da s slabšim kolesom ne bi prišel niti do zaključnega obračuna. Na dirki je bilo vse preveč krajših klančin, hitrih spustov in nevarnih ovinkov, da bi jih s slabšim kolesom premagal s formo, ki sem jo imel na startu dirke.
Za zaključek: Kdor si lahko privošči tako kolo, kot je Specialized S-Works Tarmac SL, naj nikar ne čaka z nakupom. Užitek zagotovljen! Priporočam ga izkušenim kolesarjem, ki radi dirkajo, tistim, ki še vedno trdijo, da je vse odvisno od tistega, ki bicikel poganja.
Priporočam ga tistim rekreativcem, ki radi plezajo po klancih. Priporočam ga tudi tistim, ki imate veliko stopnic do kleti ali garaže. Priporočam ga tudi »šminkerjem«, ki imajo radi, da jih drugi gledajo.
Kaj mi je še všeč na tem kolesu? Obročniki Roval z ležaji DT Swis. Sedež je »ultrašmeks« in še udoben. Sedežna opora je lepša od birmanske sveče. Gonilki z verižnikoma sta vrhunski.
In kaj je slabega na tem kolesu?
Krmilo je res za dimenzijo preširoko. Daje videz »dvokrilca«.
Drag je kot ... da ne bom spet prostaški ... kot žafran. Ampak je vreden vsakega evra!
Besedilo: Miroslav Cvjetičanin, foto: Boštjan Svete
Predstavljeno kolo je velikost 58cm in se prodaja,
informacije na tel.: 040 726269 ali e-mail: [email protected]
V test ali preizkus sem ga dobil ravno ob pravem času. Tri dni pred Jurišem na Vršič, ko se je odvijalo tudi državno prvenstvo za novinarje v vzponu ali gorski vožnji, in potem še teden dni kasneje na svetovnem novinarskem prvenstvu v cestni vožnji v Franciji. Idealno!
Ko odprete katalog Specialized S-Works Tarmac SL, zbode v oči reklamna krilatica: »Nič ni lažje in trše…« Nič ni lažje in bolj togo, neupogljivo, trdo, negibko ... Potem obvezno pogledam, če nekje na koncu ali na dnu kataloga piše, za koliko težke kolesarje to velja. Presenečeno ugotovim, da ni omejitve. Tlesknem s prsti in si rečem: »Debest!« Se pravi, da je dovolj tog in negibek za mojih 85 kilogramov neto teže. In če tehtnica kaže takšno številko, potem je najbolje, da je kolo lahko. Prvo in zelo lepo presenečenje glede Špecija je bil pogled na tehtnico. Specialized S-Works Tarmac SL, v velikosti XL (zelo pomemben podatek), s pedali vred (tudi zelo pomemben podatek) in z dvema nosilcema za bidone (zelo pomemben podatek), tehta točno 6,95 kilograma!
Lahko bi dodal še nekaj klicajev. Ne smem pozabiti, da ima kolo klinčer obročnike s pnevmatikami dimenzije 23-622! Na prvi pogled kolo za drvarje (ker je okvir XL), z robustnimi cevmi, širokimi pnevmatikami, zelo širokim krmilom, debelimi gonilkami ... je v resnici »peresce«. Vsa robustnost naenkrat postane »lahkota bivanja«. Kolo je tako presenetljivo lahko (spet glede na njegovo velikost), da je to enostavno neverjetno!
Ker sem že omenil, da me je zbodel reklamni naslov v katalogu, »Nič ni lažje in trše«, sem si rekel, da je Juriš na Vršič pravšnja dirka za preizkus le-tega. Dvanajst kilometrov strmine, ovinkov, kock in nato spet strmine navzdol in spet ovinki in spet kocke. Naslov v katalogu me je tako vzpodbudil, da sem originalne klinčer obročnike zamenjal z najtršimi in najlažjimi karbonskimi obročniki, opremljenimi z najožjimi in najlažjimi tubularji, kar se jih najde na tržišču. Špecija sem spravil na zavidljivih 6,6 kilograma (ponovno poudarjam, pri velikosti XL).
Po izjavi proizvajalca in z »izbranimi« obročniki sem zdaj imel pod ritjo enega od najlažjih in najtrših serijsko izdelanih koles na svetu v XL izvedbi! O opremi Dura Ace, s katero je kolo opremljeno, ne bom izgubljal besed, ker vsi vemo, da ta Shimanova grupa deluje brez napak, kirurško natančno, gladko, skoraj neslišno. Besede pa ne bom izgubljal, če bom pisal o tem, kako se je vzpenjati s tako negibkim in lahkim biciklom. Najbolj jasno opisano je, če povem, da sem se na tem biciklu počutil, kot bi bil v vrhunski formi.
Res je, da je bilo to novinarsko državno prvenstvo in da me je naslednji teden čakalo še svetovno prvenstvo, ampak letos nisem niti enkrat povohal kolesarske forme. Priznam in obžalujem. In vendar. Na Jurišu sem zmagal v svoji novinarski kategoriji. Ne vem, ali je za to kriv Špeci ali moja slaba forma. Dejstvo je, da sem s svojimi 85 kilogrami in slabimi tri tisoč kilometri v nogah na Vršič pribrcal s časom 45 minut in eno sekundo! In še bolj resnično dejstvo je, da sem užival v klancu kot še nikoli do zdaj.
Niti takrat, ko sem imel 72 kg in trideset tisoč kilometrov v nogah. In zakaj sem užival? Jasno, zaradi lahkote in togosti bicikla Specialized S-Works Tarmac SL. Vse, kar so napisali v katalogu, drži in trud 26 inženirjev v podjetju je poplačan. Zakaj je s takim kolesom kolesarjenje v hrib lažje? Prvi pameten odgovor je, da zato, ker se vam bicikel pod vašim zabijanjem pedal niti malo ne zvije. Ostane tog, negibek, trd. In zakaj se ne upogiba? V čem je trik? V tistem, kar ti prvo pade v oči, ko si ogleduješ okvir kolesa.
Trik je v tem, to pravijo vsi vrhunski inženirji okvirjev, v sprednji cevi in sredini. Poudariti je treba tudi, da je okvir narejen iz enega kosa. Vsakemu občudovalcu najprej pade v oči sprednji nadvilični del, ki zaradi ukrivljene zgornje cevi izgleda nekoliko višji, kot smo ga vajeni pri vseh ostalih okvirjih. Zgornja in poševna cev se spajata v stožčasti sprednji, nadvilični cevi, ki ima zgoraj 1,125" in spodaj 1,5" vilični ležaj. Vse to je »izumljeno« zaradi ustvarjanja togosti pri obremenjevanju okvirja pri delovanju dveh enako velikih, nasprotno usmerjenih sil, pravokotno na vzdolžno os. Izum se jim je posrečil. Ko vstaneš na pedala, ugotoviš, da to drži.
Kako veš?
Ne veš, dokler se spet ne popelješ s kolesom, ki nima take sprednje cevi. Šala. Sodelovanje sprednje cevi in drugega najbolj opaznega detajla na Specializedu, »sredine«, pri gonilkah je drugačno kot pri ostalih okvirjih. Sredina je najpomembnejši del za prenos moči kolesarja na zadnji del kolesa, sprednja cev pa za prenos moči kolesarja na prvo kolo. V tem je ves trik! In ne samo v tem, temveč še v zadnjem vpetju, ki je prav tako narejeno iz karbona ter, jasno, spet v vilicah z vrhunskim viličnim ležajem. Skratka, ves okvir temelji na neverjetni trdoti in nizki teži, tako da drži njihova trditev, da ni nič lažje in bolj togo. Če k temu dodamo še vrhunsko toporišče, krmilo, sedežno oporo in eno od najtrših karbonskih gonilk, zanesljivo vemo, da je vsa naša moč maksimalno razporejena na celotno kolo. S takim kolesom se naša moč ne zgublja v »prazno«, ampak se transportira v najhitrejše gibanje, ki smo ga zmožni opravljati v danem trenutku.
Vse naštete prednosti vam povrnejo denar in zadovoljstvo že pri prvem zahtevnem spustu. S takim kolesom je spuščanje v dolino varnejše, lahko tudi hitrejše. Na tak bicikel se lahko stoodstotno zanesete in le vaše slabe kolesarske sposobnosti in izkušnje lahko krivite za morebitno trpljenje pri vožnji navzdol, tudi po tako zavitih, strmih in s kockami obloženih ovinkih, kot jih ima Vršič.
Naslednji teden naju je skupaj s Specialized S-Works Tarmac SL čakalo še svetovno novinarsko prvenstvo v cestni vožnji. Omenil sem že, da moja forma letos ni bila konkurenčna povprečnemu rekreativcu, a sem vseeno Sloveniji in sebi priboril naziv svetovnega novinarskega podprvaka! Ne, da bi se hvalil, ampak priznam, da mi je do srebrne medalje več pomagal bicikel kot pa moji nogi. Zakaj? Zato, ker sem prepričan, da se z dobrim kolesom do neke mere da prikriti slabo formo.
Kako?
S takim kolesom pač ne izgubljaš v prazno tisto malo moči, ki je sploh imaš v sebi. Šala. Ampak ne čista šala. Res je tako, bi rekel, in marsikdo bi mi lahko pritrdil. Največji užitek pri tako dobrem kolesu lahko kolesar, ki ima nekaj izkušenj, doživi pri večjih hitrostih. Kaj hočem povedati? Tu je primer: na svetovnih prvenstvih ni milosti in hitrosti so vedno na maksimumu. Zadnji trije kilometri na dirki so bili sestavljeni iz ca. 800 metrov klanca s 7 % naklonom, potem je sledil dolg in dokaj položen spust, na katerem smo se zaganjali tudi do 58 kilometrov na uro in ciljnih 500 metrov se je proga rahla vzpenjala. V ciljni šprint smo prileteli s petdesetimi kilometri na uro in potem ... potem je bilo treba še hitreje »peštati« pedala.
Po domače povedano, če imaš takrat še nekaj moči v sebi in če tak bicikel »pohodiš«, potem tako kolo leti kot »sto mater«. Ko je navor največji, se ne zvija niti pod mojo težo, kolo gre naravnost kot puščica in je tako odzivno ter poskočno, da dobiš občutek vrhunskega šprinterja. Nisem z lahkoto odšprintal pelotona, ampak sem ga pa zanesljivo, in upam trditi, da s slabšim kolesom ne bi prišel niti do zaključnega obračuna. Na dirki je bilo vse preveč krajših klančin, hitrih spustov in nevarnih ovinkov, da bi jih s slabšim kolesom premagal s formo, ki sem jo imel na startu dirke.
Za zaključek: Kdor si lahko privošči tako kolo, kot je Specialized S-Works Tarmac SL, naj nikar ne čaka z nakupom. Užitek zagotovljen! Priporočam ga izkušenim kolesarjem, ki radi dirkajo, tistim, ki še vedno trdijo, da je vse odvisno od tistega, ki bicikel poganja.
Priporočam ga tistim rekreativcem, ki radi plezajo po klancih. Priporočam ga tudi tistim, ki imate veliko stopnic do kleti ali garaže. Priporočam ga tudi »šminkerjem«, ki imajo radi, da jih drugi gledajo.
Kaj mi je še všeč na tem kolesu? Obročniki Roval z ležaji DT Swis. Sedež je »ultrašmeks« in še udoben. Sedežna opora je lepša od birmanske sveče. Gonilki z verižnikoma sta vrhunski.
In kaj je slabega na tem kolesu?
Krmilo je res za dimenzijo preširoko. Daje videz »dvokrilca«.
Drag je kot ... da ne bom spet prostaški ... kot žafran. Ampak je vreden vsakega evra!
Besedilo: Miroslav Cvjetičanin, foto: Boštjan Svete
Predstavljeno kolo je velikost 58cm in se prodaja,
informacije na tel.: 040 726269 ali e-mail: [email protected]
Značke:
Ključne besede:
Komentarji
Ljudje berejo:
Morda vas zanima tudi:
nazaj na vrh
