Spomin: Vožnja na meji mogočega (VIDEO)

Enodnevne klasike bi se zdaj nadaljevale s prehodom proti Ardenom. Vmes pa najmlajša med klasikami. Ne spada med monumentalne enodnevne dirke, a vseeno si je v kratki zgodovini priborila velik ugled. Govorimo o dirki Amstel Gold Race. Do zdaj so jo organizirali 54-krat. Jean Stablinski je postal prvi zmagovalec, Jan Raas pa je dirko dobil kar petkrat.

V zadnjem obdobju je bil na tej preizkušnji najuspešnejši Philippe Gilbert. Zmagal je kar štirikrat, na podobni trasi pa je postal tudi svetovni prvak. Trasa dirke, se je z leti sicer spreminjala. Nekajkrat je cilj gostil kar znameniti vzpon na Cauberg. Potem je bil cilj v Maastrichtu. Tudi lani! Na startu v Maastrichtu so se na 266 kilometrov dolgo dirko podali štirje Slovenci: Matej Mohorič, Grega Bole, Jan Tratnik in Tadej Pogačar.



Govorimo o dirki, ki poteka po ozkih, pasti polnih ulicah. Kolesarji morajo premagati kar 35 kratkih, a strmih klancev, vključno z znamenitim, prej omenjenim Caubergom. Med favoriti je vsekakor izstopal Julian Alaphilippe. Mnogi pa so opozarjali tudi na mojstra za ciklokros Mathieuja Van der Poela, ki je kljub padcu blestel že na dirki po Flandriji. Pobeg dneva je uspel enajstim kolesarjem, med katerimi je bil tudi Grega Bole. Privozili so si dobrih osem minut prednosti.

Potem pa se je v glavnini v lov podala Astana, ki je veliko stavila na Alekseja Lucenka in Jakoba Fuglsanga. Dirka je potekala po pričakovanjih, dokončno pa se je razživela že 85 kilometrov pred ciljem. Ritem je bil vse hujši, selekcija pa vse večja in 40 kilometrov pred ciljem je na vzponu Guiperbeg - gre za 28 vzpon - napadel Mathieu Van der Poel. Sledil mu je Gorka Izaguirre, ki pa pri narekovanju ritma ni sodeloval.



Ko so ju najboljši ujeli, so skupni napad uprizorili kolesarji Deceuninck Quick Stepa in kmalu sta v ospredju ostala Julian Alaphilippe in Jakob Fuglsang. Čeprav sta spadala med najresnejše kandidate za zmago, jima preostali niso mogli več slediti. V lov so se podali Michal Kwiatkowski, Michael Woods in Matteo Trentin. Zdelo se je, da je dirka odločena.

Ob vznožju Cauberga sta imela vodilna 18 sekund prednosti pred Kwiatkowskim in Trentinom in skoraj minuto pred večjo skupino kolesarjev. Van der Poela tudi v tej skupini še ni bilo. Na predzadnjem vzponu dneva Guelhemmerbergu sta Alaphilippe in Fuglsang že pričela s taktičnimi igricami. Ko so v ozadju uspeli zmanjšati zaostanek, pa sta spet sodelovala in spet povečala prednost, tako da je bilo jasno, da sta nadvse močna. Sledil je še zadnji klanec - Bemeleberg.



Tam je napadel Fuglsang, ki si Alaphilippa ni želel pripeljati v sprint. A Francoz je imel pripravljen odgovor. Ob vsem taktiziranju in spogledovanju pa ni bil v ospredju nihče pozoren na dogajanje v ozadju. Sledila je prava drama. Kwiatkowski je ostal sam in je spogledovanje v ospredju izkoristil. Ob vstopu v zadnji kilometer ju je ujel. A to ni bila odločilna poteza. Medtem ko so bolj ali manj spremljali boj med vodilnimi, je v ozadju izjemno vozil Van der Poel.

Vozil je v svojem ritmu in lovil vse bolj utrujene kolesarje. Nihče mu pravzaprav ni mogel ali ni hotel pomagati pri narekovanju ritma. Nizozemec je tako “vlekel” vse večje število kolesarjev, ki so se mu priključili, potem ko jih je prehiteval. Van der Poel je narekoval tako oster ritem, da je vodilne tri ujel ravno takrat, ko se je sprint za zmago začel. Nizozemec je kljub opravljenem delu nadaljeval z dolgim sprintom. Nihče ga pri tem ni mogel več prehiteti. Videli smo izjemno zmago.



"Ne morem verjeti. Nisem verjel, da mi lahko uspe. Še vedno ne morem dojeti, kaj se je zgodilo," je dejal Van der Poel. Drugi je bil Simon Clarke, ki se je vse do cilja uspel pripeljati v Nizozemčevem zavetrju. Treti je bil Fuglsang, četrti Alaphilippe. Potem pa Schachmann, Lambrecht, De Marchi, Madouas, Bardet in Trentin. Vsi v času zmagovalca. Grega Bole je bil 37., Matej Mohorič je kljub defektu zasedel 45. mesto. Jan Tratnik in Tadej Pogačar sta odstopila.