Spoznajte prehranske razvade kolesarjev Saxo Tinkoff Banka

Intervju je bil opravljen tam, kjer Hannah Grant preživi tudi ogromno časa – v avtobusu ekipe, na eni izmed številnih poti. Hannah Grant so v intervjuju opisali kot osebo, ki skrbi za ene izmed najbolj zahtevnih kritikov hrane – kolesarje. Kot glavna kuharica sodeluje z nutricionistko Anne Dorthe Tanderup. Grantova se je kuhanja učila pri zdaj že razpadli restavraciji z zanimivim in zapletenim imenom Tyvenkokkenhanskoneoghendeselsker v Copenhagnu.

»Iskala sem delo, kjer bi bilo ogromno dela v določenih obdobjih, vendar ne vse leto, saj sem še študirala. Prijatelj mi je pomagal, da sem prišla do ekipe, ki je potrebovala kuharja. Po nekaj intervjujih so me postavili za vodilno kuharico ekipo,« je dejala Grantova. Za hrano skrbita dve osebi. »Vstanem dve uri pred zajtrkom, ki ga moram pripraviti kolesarjem. Med zajtrkom spakiram svojo opremo in jo pripravim za odhod. Po zajtrku pospravim, vzamem kavomat in z moštvenim avtom odidem v hotel, kjer bodo kolesarji spali po etapi,« je prvi del običajnega dneva opisala Grantova.

Šele tam ima čas za kosilo in nekaj počitka. Kmalu zatem pa mora po nakupih: »Nakupim dovolj hrane za naslednje štiri dni. Zato, da si prihranim čas in tudi zato, da sem potem lahko bolj kreativna v kuhinji. Uspešno nakupovanje traja nekje med dvema urama in dvema urama in pol. Potem grem v hotel in avtobus, kjer mora biti vse pripravljeno za kuho.« Čas večerje je odvisen od tega, kdaj se konča posamezna etapa in koliko časa traja transfer kolesarjev do hotela. Običajno je to okrog osmih zvečer. Priprava večerje pa se začne vsaj štiri ure prej.

»Ko kolesarji pridejo v hotel, imaš še dve uri časa, da jim postrežeš z večerjo. Medtem, ko kolesarji jedo, počistimo tovornjak. Vse speremo, tako da je kuhinja pripravljena za naslednji dan,« je še pojasnila Grantova. Šele potem, ko vsi kolesarji končajo z večerjo, si obrok lahko privošči ona … Sledi še priprava potne hrane za naslednji dan. »Moj delovni dan tako traja nekje med 14 in 18 urami. V to je všteto kuhanje, vožnja, nakupovanje, čiščenje in priprava. Ko se delovni dan konča, pregledam fotografije, ki sem jih naredila, napišem blog in objavim fotografije na facebooku, da nam lahko vsi sledijo,« je še zaključila Grantova.

Obenem je poudarila, da je na najdaljših etapnih dirkah zelo pozorna na to, da je hrana čim bolj sveža, saj se tako lahko izognejo želodčnim težavam kolesarjev. »Pomemben je tudi psihološki pomen hrane. Kolesarje vsak dan postrežemo z drugačnimi, zanimivimi jedmi, saj je lahko na dolgih etapah iz dneva v dan mučno jesti kolikor le lahko. Poleg tega radi sprejemamo nove predloge. Če po napornem dnevu kolesar na mizo dobi njegovo najboljšo jed, to lahko povsem spremeni njegovo razpoloženje,« je pojasnila Grantova.

Razkrila je, da so kolesarji, ki lahko vsak dan zaužijejo ribe, drugi so taki, ki lahko vsak dan na krožnike dobijo meso, a skorajda vsi so navdušeni nad: »Večerjo, ko jim postrežemo s hamburgerji. Te jim ponavadi postrežem, ko je naslednji dan na sporedu prvi dan počitka. Nad hamburgerji se še nihče ni pritoževal.« A s tako hrano jih, jasno, ne more razvajati z dneva v dan, zato obstaja še nekaj, s čimer se prikupi kolesarjem in jih spravi tudi v dobro voljo: »Sladica. Brez dvoma. Sladice strežemo vsak drugi dan ali takrat, ko kaj proslavljamo. Zares okusen brownie z doma narejenim sladoledom. To je dobra postrežba.« Kolesarjem danskega moštva se očitno ne godi slabo.