Stota bitka vojne za prevlado

Giro z italijansko dolce vito nima ničesar skupnega. Giro je antiteza Italije kot take, prikaz italijanske trme, ponosa in tekmovalnosti. Dirka po Italiji je pošast, ki žre svoje otroke. Zlomila je še vsakega kolesarja, ki je mislil, da si jo lahko podredi, kolikorkrat se mu zahoče.

Giro je nastal v naglici. Čez noč.

Italija je bila v prvi četrtini 20. stoletja čedalje bolj obsedena s kolesom in je, oziraje se čez mejo, zavistno opazovala noro zgodbo o uspehu Dirke po Franciji. Giro je zelo hitro na veličasten način ustvaril svojo identiteto in zgodbo. Morda je imel kdo od vpletenih kakšen plemenit namen, a prva dirka leta 1909 je bila čista kopija Toura, ki je nastala iz komercialnih vzgibov.

Tako Tour kot Giro so “skovali zagrizeni časnikarji, ki so iskali neustavljivo privlačen dolgotrajnejši dogodek, ki bi povečal naklado in privabil oglaševalce, jih ubranil pred bankrotom in po možnosti za nameček še uničil tekmece”, piše Brendan Gallagher v knjigi Dirka po Italiji: zgodovina najznamenitejših Girov, ki je izšla v prevodu Jolande Blokar pri založbi Aktivni mediji. Giro se je rodil kot posel, čeprav sta obe dirki prodajali romantizirano podobo izzivov, junaštva in zgodb sodelujočih posameznikov.

Časnik La Gazzetta dello Sport je nastal leta 1896 in se že prvo leto združil s specializiranim kolesarskim časopisom Il Ciclista e la Tripletta ter se hitro podrobno posvetil relativno novemu športu. Kolesarskega dopisnika Armanda Cougneta, ki se je časopisu pridružil leta 1898 (ko je ta po več barvnih različicah postal rožnat) kot še zelen osemnajstletnik, so poslali v Francijo, od koder je poročal o Touru 1906 in 1907. Izkazal se je z razburljivimi zapisi, čeprav z italijanskega stališča Tour ni ponujal nobenih zanimivosti. Časopis se je neposredno vključil v kolesarstvo leta 1905, ko je organiziral Dirko po Lombardiji, in nadaljeval leta 1907 z organizacijo enodnevne klasike Milano–San Remo.

Prehiteti tekmeca

V nasprotju z današnjimi časi nihče ni natanko vedel, kje so meje kolesarjev ali njihovih koles, želja po odkrivanju neznanega pa je že tlela v osrčju Dirke po Franciji, s katero je Henry Desgrange hotel pripraviti tako težaven izziv, da bi ga lahko končal le en kolesar. Onstran meje je bila Italija z visokimi gorami, tisoči kilometrov veličastne obale, deževnim severom in od sončne pripeke izsušenim jugom dežela skrajnosti, prav kakor Francija. In prav kakor francoski delovni razred je tudi italijanski sprejel kolo kot osnovno prevozno sredstvo, tisti bolj tekmovalni in zagrizeni po naravi pa so ga izbrali tudi za šport.

Gazzetta je bila očitno močno povezana s kolesarstvom, vendar finančno ni bila dovolj močna, da bi lahko resno razmišljala o organizaciji Dirke po Italiji. To ni bilo nič kritičnega do 5. avgusta 1908, ko je njen športni urednik Tullo Morgagni izvedel, da rivalski časnik Corriere della Sera resno razmišlja, da bi tako dirko naslednje leto organiziral v sodelovanju z veliko tovarno koles Bianchi. “Angelo ‘Mici’ Gatti, nekdanji Bianchijev uslužbenec, ki je do giganta kuhal zamero, je tisto jutro poklical Morgagnija in urednik je nemudoma dojel, da gre zares. Odločilno vprašanje je bilo, kdo bo postal organizator in lastnik dirke. Kdo bo pobral sadove in požel prestiž? Čas je bil ključnega pomena. Nujno je bilo, da Gazzetta prva predstavi zamisel. Morala je prehiteti Corriere della Sera, ki je imel pobudo za dirko. Nenadoma se je razbesnel vihar dogajanja, ki ga s svojo nenasitno in z adrenalinom prežeto potrebo po drami občasno dvigne novinarstvo. In ta je bil celo po časnikarskih standardih nenavadno divji. Morgagni je 5. avgusta poslal telegram Cougnetu, ki je bil službeno v Benetkah: ‘Gazzetta mora nujno in brez odlašanja organizirati veliko italijansko dirko. Vrni se v Milano, Tullo.’ Ves napet je Morgagni podoben telegram poslal glavnemu časopisnemu vlagatelju Emiliu Costamagni – manjši vlagatelj je bil tudi Cougnet –, ki je bil na počitnicah v Mondoviju, in poklical svojega šefa na sestanek v Milanu,” popisuje v knjigi neverjetne dogodke Gallagher.

Letos že nestrpno pričakujemo začetek 102. dirke Po Italiji. Stoletno dogajanje je zbrano v knjigi: Dirka po Italiji - zgodovina najznamenitejših Girov

Razglas brez denarja

Naslednjega dne se je “velika trojica” sestala v pisarni Gazzette na Piazzalu Loreto v središču Milana in v enem samem viharnem delovnem dnevu se je rodila Dirka po Italiji. Cougnet, ki je na lastne oči videl, kako na praktični ravni poteka Dirka po Franciji, je bil ključni mož v teh pogovorih, saj je edini razumel potek organizacije takega dogodka, in si je nemudoma prilastil vodilno vlogo direktorja dirke za naslednjih slabih 40 let. Naslednji dan je Gazzetta manj kot 48 ur potem, ko je panični Morgagni na hitro sprožil postopek, razglasila, da bo časopis naslednjega maja organiziral prvo Dirko po Italiji. Dolga bo 3000 kilometrov – številko so bolj ali manj potegnili iz zraka –, nagradni sklad pa bo znašal 25.000 lir (danes približno 100.000 evrov), ki jih v času tiskanja novice Gazzetta sploh ni imela.

“Bistveno je bilo, da nova prireditev pospeši prodajo časopisa in oglaševalskega prostora v njem, sicer jo bodo ukinili. Gazzetta dello Sport ni bila dobrodelna organizacija. Vmes je poseglo srečno naključje. Pojavil se je Primo Bongrani, vpliven Cougnetov prijatelj in manjši delničar časopisa. Bil je bister, čeprav zdolgočasen računovodja banke Cassa di Risparmio in, kar je najpomembnejše, sekretar italijanskega olimpijskega komiteja. Bil je velik ljubitelj kolesarstva in ravno se je vrnil z veličastnih poletnih olimpijskih iger v Londonu. Uspešno se je pogajal s številnimi manjšimi sponzorji, na primer z mlado tovarno avtomobilov Lancia, poleg tega pa je zagotovil popolno denarno in drugačno pomoč italijanske kolesarske zveze. Prepričali so tudi Casino v San Remu, da je prispeval denar za preostale nagrade,” še dodaja Gallagher v knjigi.

Začetek sredi noči

Vse je potekalo v naglici in od danes do jutri, ampak nuja pogosto porodi domiselne rešitve. Kot je pisalo v Morgagnijevem prvem telegramu: “Gazzetta mora nujno organizirati veliko italijansko dirko.” Dirka po Italiji je bila pripravljena.

Prva Dirka po Italiji leta 1909 se je začela ob nemogoči uri, in sicer 13. maja 1909 ob 2.35 zjutraj pred sedežem Gazzette dello Sport na Piazzalu Loreto v Milanu. Strahovito zgodnja partenza (odhod) naj bi omogočila čim boljši izkoristek dnevne svetlobe na 397 kilometrov dolgi etapi s ciljem v Bologni, kamor naj bi prišli enkrat zvečer, po možnosti še pred mrakom. Uvod je bil izjemno težak in je nemudoma ločil zrnje od plev, sicer pa sta se Cougnet in njegova organizacijska ekipa bolj ali manj brzdala. Zastavili so dokaj kratko dirko z osmimi etapami v skupni dolžini 2445 kilometrov, kar je bil najkrajši Giro vseh časov.

Na prvi Dirki po Italiji je zmagal Luigi Ganna (v akciji na naslovni fotografiji), ki so mu pravili tudi »kralj blata« in je slovel po vzdržljivosti v težkih razmerah. Vozil je za ekipo Atala-Dunlop in prej tistega leta dobil dirko Milano–San Remo.