Uvodnik

Po koncu prvega tedna Dirke po Franciji je prišel na vrsto tudi dan za počitek. Gladiatorji so počivali, gledalci pa smo na terasi, v kafiču ali na spletnem forumu modrovali in se šli globoke analize, ali je Jani Brajkovič res iz pravega testa za vrhunskega profesionalca ali ne. O vsem tem sem denimo razpravljal s prijateljem, ki se je vrnil z morja, kjer ni imel televizije in je moral prvi teden Toura spremljati prek SMS-sporočil. Človek je pač sklenil razumen kompromis in odšel na morje prvi teden dirke, zato da bo lahko v miru spremljal (in analiziral) sklepna dejanja – tudi predstave vrhunskega Brajkoviča, ki je izjemen slovenski kolesar. Namerno sem zapisal slovenski.

Med celovečerno debato sva skakala s teme na temo in se zataknila med soočenjem mnenj, kaj je tisto, kar je pri vrhunskem kolesarju »nekaj več«. Zakaj so nekateri svetovni asi tako uspešni, pa čeprav so sesuti do konca? Kako to, da so nekateri slovenski športniki kljub smrtni utrujenosti in morebitnemu neuspehu še vedno prijazni do ljudi okoli sebe in medijev? Recimo Anže Kopitar, Dejan Zavec in simpatični Goran Dragič – preprosti ljudje, tople osebnosti, ki jim je uspelo v vrhunskem športu.

Kdo so taki topli ljudje, ki ne bodo nikoli zavihali nosu, iz sveta vrhunskega kolesarstva? Daleč v ospredju je Gorazd Štangelj, ki si je s svojo osebnostjo v profesionalni karavani pridobil spoštovanje največjih in prav ta lastnost je odlika pravega profija. Izjemno spoštujem Andreja Hauptmana, ki smo se ga v zadnjem delu revije spomnili pred olimpijskimi igrami, in Luko Mezgeca, ki je pokazal, da nekateri nismo zaman verjeli v njegove sposobnosti.

Jani Brajkovič preprosto nima prave ekipe, zato ima toliko smole, je bil prepričan prijatelj. Strinjal sem se, a kasneje nisem mogel prenehati razmišljati o njem. Težko spregledamo dejstvo, da vodja kolesarske ekipe ne postaneš na sestankih, ampak na cesti, v gneči bitke – z dejanji in osebnostjo. Biti moraš vodja, ne more te nekdo postaviti na mesto vodje. Tako je vsaj pri najbolj uspešnih.

Starejši sem, večja uganka mi postajajo najbolj uspešni rekreativni kolesarji in kolesarke. V uredništvu se vedno znova spogledujemo in čudimo, kako se določen delež amaterjev (ljubkovalno jim zaradi lažjega sporazumevanja pravimo »profirekreativ ci« in »profirekreativ ke«) napol prikrito primerja s profesionalci. Kaj jih žene, da za manjšanje nepremostljive razlike do svetovne elite namenijo ves prosti čas, denar in žrtvujejo tudi kakšno zvezo, napredovanje v službi in podobno? Globoko v sebi jih vse občudujem in jih skušam razumeti. Pogovorili smo se z letošnjimi zmagovalci Franje. Nekateri so v kolesarstvu ljubiteljsko od glave do pet, spet drugi niso jasno odgovorili, v čem je štos. Pa dobro, saj ni nujno, da mora biti v vsem, kar počnemo.

Namesto po raznih točkovanjih, pokalih in tekmovanjih bi za prave amaterske kolesarje in kolesarke označil tiste, ki na leto prekolesarijo do 3000 kilometrov in nič več. Vse ostale že uvrščam v naslednjo dimenzijo kolesarjev, za katero ne vem, kako naj ji rečem... Si že predstavljam, kako pihate in nergate. Zakaj tako? Zato, ker če je kilometrov več, potem ni bilo časa za številne druge radosti v življenju. Večina časa in energije, in to si marsikdo težko prizna, je bila namenjena vrtenju pedal in tak kolesar ni več amater. Tudi profesionalec ni, ampak to je zadrega za kdaj drugič...

No, in prav s tokratno temo o frirajdu me je Uroš Švigelj odpeljal nazaj k mojim začetkom v gorskem kolesarstvu. V čase in zvrst, ko je bila vožnja kolesa jasna in enostavna. Sedel si na kolo in se odpeljal v gozd. Takrat ni bilo kopice kolesarskih zvrsti, petsto vrst opreme, čevljev, pedal, krmil, čelad, majic, hlač, okvirjev, imen, kategorij in podobno. Ugotavljam, da komaj sledim vsem novostim in zapovedim. Večkrat se zavem, da se bistvo kolesarjenja umika dolžini skokov, zahtevnosti objektov, višinskim metrom, časom, gramom, togosti, metrom, kilometrom, trikom in čim bolj dragi opremi...

Ni ga čez dober frirajd dan in ni večje svobode, kot je svoboda na kolesu – kakršnem koli kolesu. Ne pustimo, da nam industrija in marketinški guruji to svobodo vzamejo in nas prepričajo, da nam jo lahko dajo le oni. Amaterji smo v mnogih stvareh lahko veliko srečnejši od profesionalcev. Ko se usedemo na kolo in se poslovimo od vsakdanjega sveta, postanemo svobodni. Pri njih je ravno obratno.

P.S.: Kljub temu se s prijatelji vedno znova rad prepiram in pogovarjam o profesionalnih kolesarjih in »profirekreativ cih«, ki jim ni bilo dano postati profesionalni kolesarji. Tudi o takih (nesvobodnih) kolesarjih, ki se na rekreativnem (!) maratonu šlepajo v klanec z motorjem. Pripombe, da to ni nič takega, ostro zavračam.