Tadej Pogačar na novinarski konferenci: Napredek v šestih letih, prehrana, tretji teden ...

O dnevu počitka: Danes je bil odličen dan počitka. Opravili smo lažjo vožnjo s fanti. Ustavili smo se v pekarni. Ne povejte nutricionistu, ampak pojedel sem enega izmed najboljših “browniejev” v mojem življenju. Kar dober dan. Všeč mi je bilo. Do zdaj je šlo vse dobro. Zdaj pa je še pol dneva pred mano. Upam, da bomo hitro končali novinarsko konferenco, tako da bom lahko odšel v sobo počivat in si pogledati kakšen dober film.

O nedeljski izjemni predstavi na Plateau de Beille: Mislim, da smo bili vsi priča eni izmed najboljših predstav na vzponu v zgodovini. Ko sem kasneje preučil številke. Bilo je res noro. Še posebej del, v katerem sta v ospredje šla naprej Matteo Jorgenson in potem Jonas Vingegaard. To so bile najboljše številke v moji karieri. To je bil velik dan. Vidimo, da je Jonas sem prišel zares pripravljen, da se bori za zmago. Včeraj je končno pokazal “jajca” in napadli so na vso moč. Zares, kapo dol Vismi, saj so odpeljali zares odlično etapo. Na koncu smo od vznožja do vrha šli na polno. Nora etapa.

O tem, da so on, Jonas in Remco prikazali najboljše predstave na vzponih v zgodovini: Kolesarstvo se je zelo razvilo. Ko sem pred šestimi leti prišel v to ekipo - sicer nočem slabo govoriti o ekipi - je bilo vse drugače. Če primerjam to leto s tistim, ko sem nastopil na Vuelti, potem lahko rečem, da smo takrat bili skorajda amaterji. Takrat sem sicer mislil, da je vse profesionalno organizirano, a smo se hitro razvili. Drug drugega potiskamo naprej. S tehnologijo, prehrano, treningi, višinskimi pripravami. Še posebej Visma proti UAE, potem so tu Ineos, Trek … Potiskamo se naprej, da bi dosegli nove meje. Včeraj smo bili priča najhitrejšemu vzpenjanju. Mogoče bomo temu priča vsako leto, saj se vsi osredotočamo na vsako malenkost. Na sleherni gram pri prehrani, sleherni vat moči, ki jo lahko prihraniš na kolesu. Resnično gremo zelo hitro. Zame je zares neverjetno biti priča temu, kako so se stvari spremenile v zadnjih šestih letih moje profesionalne kariere.

O področju, ki je naredilo največji napredek: Pred šestimi leti je šlo predvsem za ogljikove hidrate. Za zajtrk smo jedli testenine, riž in morda palačinke. Zdaj imamo bolj normalne zajtrke, kot so riževa kaša, še vedno pa palačinke, kruh … Že taka majhna sprememba naredi razliko. Če ti ni treba jesti “pašte” že zjutraj. Količino hrane tehtamo. Za zajtrk, pred etapo, po etapi. Pomemben je čas, kdaj moraš kaj pojesti. Vse te stvari so pomembne. Ko se je eno leto za mano ekipi pridružil naš nutricionist Gorka, mi je bilo sprva zelo težko slediti njegovemu načrtu. Ampak, zdaj moram reči, da sem potreboval približno štiri leta, da sem se povsem osredotočil na njegov načrt prehrane, saj s psihološkega vidika ni tako lahko slediti pravi prehrani. To je bila velika sprememba. Tu so še kolesa, ki so postala precej hitrejša. Še posebej gume naredijo največjo razliko v primerjavi s kolesi izpred šestih ali desetih let. Tu so še obroči, aerodinamika, okvirji. Neverjetno je, kako so kolesa napredovala.

O tem, kako se razume z Remcom Evenepoelom: Ko sem ga spremljal prek televizije, se mi je zdel, kot pravi šampion, saj ga ne briga mnenje drugih. Vedno naredi po svoje in pogosto zmaguje. V zadnjih petih ali šestih letih skorajda nisva dirkala drug proti drugemu. Zdaj se končno srečava na tritedenski dirki. Končno na Touru. Moram priznati, da ga na tem Touru vse bolj spoštujem. Kako se vozi v skupini, ni živčen. Je zelo spoštljiv do drugih. Rad dirkam proti njemu, saj je izjemen kolesar.

O zadnjem tednu in o tem, kje pričakuje napad Visme: Zagotovo bodo izbrali eno etapo. Dvomim, da bodo izbrali obe, tako petkovo kot sobotno. Mislim, da se bodo osredotočili na eno. Ampak, mi bomo poskušali odpeljati svojo dirko in poskušali bomo braniti vodstvo, tako da ne bi poskušali česa norega. Smo samozavestni in prepričani, da lahko vse odpeljemo v svojem ritmu in da vzpone premagamo s čim večjim številom svojih kolesarjev, saj imamo zelo dobro ekipo. Zagotovo bodo poskušali. Jonas je že včeraj rekel, da se ne bo predal in se bo boril. Mislim, da je to prav. Zato bo še zelo zahteven zaključni teden. Z vseh strani bomo zagotovo priča številnim ognjemetom.

O etapi prek prelaza Bonnette: Rad ga imam. Je zelo lep klanec. Prvič sem ga odpeljal lani avgusta in sem res užival. Rad imam take prelaze v Alpah. Sledi dolg spust proti Isoli, kjer smo trenirali pred Tourom. Resnično se že veselim te etape, saj je zelo lepa. Tudi vzpon na Isolo2000 je zelo dober. Morda podoben vzponu na Plateau de Beille. Potem je tu sobotna etapa, ki je skorajda moja domača, saj na tistih vzponih veliko treniram. Dobro jih poznam in se tega vikenda že veselim.

O možnostih za nastop na dirki po Španiji: Recimo, da obstaja 99-odstotkov možnosti, da me boste videli na Vuelti. Ampak, letos je 99-odstotna verjetnost, da me na Vuelti ne boste videli. Naslednje leto je precej bolj verjetno, da me boste videli tam.

O navijaču, ki naj bi ga v nedeljo zadel z zastavo: Tega nisem opazil. Zastave ali palice. Včeraj sem povozil koruzo ali nekaj takega. Zdelo se je, kot da je bil “drek”, ampak zelo trd. Ampak, v soboto je mož s čipsom prestopil mejo. Tega ni bilo lepo izkusiti. Sprva sem mislil, da je navijal in se to pač zgodi, potem pa sem na posnetku videl, da je to najprej naredil meni, potem pa Jonasu. Stal je tam in razmišljal o tem. Bilo je res neumno.

O tem, kaj se je v primerjavi z lanskim letom spremenilo in o tem, koliko boljši je: Nekaj je jasno. Lani sem bil poškodovan. S treningi za Tour sem začel zares pozno. Letos pa moramo potrkati na les, saj vse poteka popolno. Na kolesu uživam. Za mano so zelo dobre priprave, progam dirk je zelo dober. Na splošno se na kolesu počutim bolje. Mislim, da je to del odraščanja kot kolesar.

O tem, česa se najbolj boji v prihajajočem zadnjem tednu: Ne vem. Mislim, da se ničesar ne bojim. Veselim se še teh šestih etap. Dirka se bo končala v Nici z lepim kronometrom. Zares težkim kronometrom. Seveda si ne želiš zboleti ali kaj podobnega v zadnjem tednu. Poskusimo se najprej temu izogniti, če se bomo lahko. V glavnini je veliko Covida in bolezni. Obenem na vzponih, ko so ljudje tako zelo blizu tebe, se temu ne moreš izogniti. Upajmo, da bom zadnji vikend vstopil svež, še posebej pa ne bolan.

O številnih boleznih v karavani: Ja, veliko je Covida v teh dneh. ASO je že uvedel protokol z maskami. Ampak, zdi se mi, da pri Covidu večina čuti podobne simptome, kot sem jih sam pred Tourom. Blaga stvar. Dva dni sem se nekoliko slabše počutil. Nič norega. Seveda pa je najbrž bolje, če kolesar ne nadaljuje z dirko, če ima vročino ali kaj podobnega.

O prednosti v skupnem seštevku: Lahko rečem, da živim v filmu vodilnega. S tako prednostjo je res luksuz. Vseeno je še šest dni do konca. Še vedno je daleč. Treba je potrpeti in vztrajati pri tem, kar smo delali do zdaj in iti z enako mentaliteto in močno ekipo naprej. Mislim, da res lahko dosežemo cilj v Nici.

O etapnih zmagah: Mislim, da sem s tremi etapnimi zmagami letos lahko zelo zadovoljen. Z izjemo lanskega Toura sem jih do zdaj vsako leto osvojil tri, tako da če lahko dodam letos še eno, da se “zbalansira”, bo kar v redu. Ampak, tudi če pridemo takole do cilja, kot smo do zdaj, bo čisto v redu.

O Jonasovem izpostavljanju, da je imel vedno tudi slab dan: Če pogledamo, v zadnjih šestih letih sem imel lani res dva oziroma tri slabe dneve. Ni nekega vzorca, da imam na vsakem Touru slab dan. Eno leto prej sem imel tudi en slab dan na Granon. Vedno pa obstaja razlaga, zakaj je bilo tako. Vsako leto se naučiš in poskusiš te napake popraviti. Letos sem tako samozavesten in prepričan v to, da sem dovolj dobro pripravljen, da lahko zdržim še šest dni dirkanja, z dobro nogo. Bomo videli. Včasih pač pride trenutek v kolesarstvu, da nimaš dobrega dneva. Treba je biti pozoren na prehrano, spanje in na to, da se hladiš, ko je vroče. Mislim, da smo pripravljeni na take situacije, da ne bo slabega dneva.

O primerjavah z Marcom Pantanijem: Pantani je Giro in Tour dobil tisto leto, ko sem se jaz rodil ali leto kasneje. Jaz na žalost nisem imel te izkušnje, da bi videl Pantanija dirkati ali pa, da bi ga srečal. V Italiji je Marco Pantani Bog kolesarstva. Bomo videli. Meni osebno te primerjave niso všeč. Sploh take, ko je razlike skoraj 30 let. Poleg tega nočem še razmišljati o teh dvojčkih, trojčkih, saj se fokusiram na vsak dan posebej, in da pridem do cilja v rumeni majici. Potem pa lahko razmišljamo o takih zadevah.

O tem, kako se ga dotaknejo komentarji na družabnih omrežjih: Kavč selektorji. Zagotovo se najdejo negativni komentarji. Ampak, v zadnjih nekaj letih sem ugotovil, da ne moreš nikoli vsem ustreči. Tudi, če narediš vse popolno, se bo nekdo našel, ki mu nekaj ne bo prav. Če zmaguješ nekaterim ni prav, če ne zmagaš nekaterim ni prav. Če skočiš na tistem kilometru, ni v redu. Če čakaš do črte, ni v redu. Jaz sem se s tem sprijaznil. Ne sledim skorajda nič na družabnih omrežjih. Zato imam tudi ljudi, ki mi predvsem na Instagramu s tem pomagajo, tako da je moj Instagram videti kar v redu. Sam pa ne spremljam prav veliko, kaj se gor dogaja, ker menim, da so družabna omrežja neki strup v tem našem svetu.