Tadej Pogačar razkril težave med Tourom: Tour je nujno zlo

Skoraj 1200 kolesarjev se je prijavilo na prireditev, ki so jo organizirali ob koncu sezone Tadeja Pogačarja. Pogijevi izziv z imenom S Klanca v klanc je vsekakor uspel. Na poti od Komende do Cerkelj, kjer se vzpon na Krvavec začne so kolesarji vozili skupaj, potem pa ja Pogačar vse spustil naprej in se podal v lov za njimi. Prehitel je skorajda vse. Samo Britanec Andrew Feather je uspel priti na vrh prvi. Njegov čas 44:15. Pogačar je postavil najboljši čas, in sicer 40:44. Na koncu si je Pogačar vzel čas tudi za medije, v podkastu Tour 202, ki so ga posneli na odru pa je med drugim povedal naslednje:

O vremenu na dirki: Meni ustreza kar vsako vreme, če je support dober. Če so cunje dobre v slabem vremenu gre. Če imaš dovolj vode, ko je vroče, tudi gre. To, kar je bilo danes, je za kolesarjenje najboljše. Zdaj bi rad imel sonce, a na kolesu je bilo fajn.

O vzdušju: Na poti je bilo res fenomenalno, koliko ljudi je bilo ob cesti in na progi. In zdaj tu. Jaz sem poskusil ujeti vse, ampak enega nisem, tako da kapo dol.

O hrani po sezoni: Daš si duška. Poješ, kar ti paše. Jaz vseeno rad pogledam, kaj pojem tudi v off sezoni. Zato, da ne prideš potem decembra in ti rečejo, zakaj imaš deset kilogramov preveč. Rad uživam v počitku, da ne razmišljaš samo o kolesarstvu. Da greš s prijatelji tudi kaj dobrega pojesti brez slabe vesti. Če je kdaj preveč, potem lahko naslednji dan nekaj manj poješ. Nekaj moraš pokompenzirati v tem delu sezone.

O prihajajočem času za počitek: Prav počitnice v off sezoni pridejo vedno kar pozno. Šele novembra. Takrat moraš v tople kraje, da se uležeš na kakšno plažo. Najraje sem doma. Z družino, še posebej z Urško. Nama minejo ti prosti dnevi še preveč hitro.

O natrpanem urniku dirk: Velika zahvala ekipi, saj pripravimo dober program. Veliko prostih rok mi dajo tudi na pripravah, saj pride z mano Urška, tako da imam nekaj občutka, kot da sem doma. Program je težek, težko je vse izpeljati na vrhuncu, ampak mislim, da smo kar ugotovoili, kako nam gre ta program. Da nisem preveč skurjen na koncu.

O igranju Play Stationa: Play Station sem ga dal ekipi v Service Course in fantom rekel naj ga pripeljejo na vsake priprave, tako da lahko potem s fanti igramo Fifo ali kaj drugega. Včasih sem igral več. Je pa bila tista ena ali dve igri dovolj za več dni, saj ti predvsem online igra pobere preveč živcev.

O tekmovanju v Fifi: Imeli smo tudi že tekmovanja v Fifi. Pred dvema letoma sem prišel v finale, ampak me je Rui Oliveira pošolal. Oba brata Oliveira sta eno raven višje. Zdaj imamo že vsako leto te neke turnirje in moram reči, da kakšni fantje doma igrajo malo preveč.

O igranju kolesarske igre Procycling manager: Enkrat sem igral Procycling manager. Zelo dolgo nazaj. Ne vem, kaj je bilo. 2016 ali 2017. Eno dirko sem odpeljal z Movistar ekipo. Postavil sem samo liderje in izbral Valonsko puščico. Mislil sem, da bom zmagal z lahkoto. Pod zadnjim klancem sem postavil vseh šest v ospredje, ampak se mi ni izšlo. Bili so od četrtega od osmega mesta. Procycling manager mi ni šel prav dobro in sem po eni igri to tudi zaključil.

O najboljši dirki do zdaj: Mislim, da je bilo lansko SP najboljša dirka. Težko je eno izpostaviti. Bila je prva, prva mavrica. Bilo je manj pričakovano kot letos. Tudi na trasi je bilo bolj kolesarsko vzdušje kot letos. Lani je bilo fenomentalno. Pa še veliko sem moral dati, da sem zmagal. Spomnim se, da sem na cilj prišel ves zlomljen. Ša kako zmatran sem bil še zvečer.

O vse uspešnejših in vse številčnejših dolgih pobegih: Večina kolesarjev, vsaj teh v špici je ugotovila, da če čakaš do konca se lahko opečeš. Sploh na teh klasikah, ki niso kot Lombardija, kjer so sami dolgi klanci. Ko so klanci kratki, je veliko taktika. Najboljša obramba pa je, da si v napadu in da najdeš skupino, ki bo sodelovala. Bolje, kot da se greš, kdo bo koga prelisičil. Z napadi od daleč je to lažje.

O očitkih, da so njegovi dolgi pobegi za nekatere že dolgočasni: Ti dolgi pobegi uspejo, ampak lepa primera sta Amstel Gold Race in Strade Bianche, kjer sem padel. Je pač ta napetost. Na Amstlu sta meujela Skjelmose in Remco in sem dirko izgubil. Eni vidijo to, kot da je dirka zanimiva, drugi mislijo, da je vsega konec. Lani v Zurichu se do zadnjih petih kilometrov ni vedelo, če mi bo zneslo. Tudi letos v Ruandi je bilo zelo napeto. Enim je to všeč, enim ni. Nobenemu ne morem zameriti, nobenemu ne morem reči, naj v tem, kar jaz počnem uživa. Vsak ima svoj pogled na to.

O tem, da se zdi ob pogledu na njegove vožnje vse enostavno: Nič ni enostavnega. Vse kar pride dobrega v življenju ni enostavno. Tudi šport. Biti na vrhu v svojem športu. Nihčene bo rekel, da je to enostavno, da je lepo življenje. Vsak športnik ve, koliko je nekega odrekanja in dela.

O motivaciji za trening: Velikokrat je tako, da greš na trening motiviran. Potem pride trenutek, ko trpiš in bi najraje šel domov. Pa si rečeš, še to zdržim in pridem domov. Pa bom zelo zadovoljen s treningom. In bom naslednji dan zadovoljen s tem, kar sem naredil. Več takih treningov kot naredim, lažje mi je. Nekaj let nazaj mi je to bila muka, zdaj pa na pet in šest ur dolgih treningih zares uživam. Sploh če imaš za kakšno uro kakšnega prijatelja zraven za družbo. Mine zelo hitro. Tudi v teh dolgih težkih treningih.

O dveh “spomenikih”, ki mu še manjkata: Rekel bi, da je vedno večja želja po zmagi v Sanremu in Roubaixu. Sploh Milano-Sanremo sem velikokrat že startal in bil blizu. Ampak, to je taka dirka, da se mi mora vse poklopiti. Vsi detajli, čisto vse mora biti perfektno. Roubaix sem prvič vozil in končal drugi. Vidim, da imam potencial in lahko posežem po zmagi. Mislim, da bo ta dva spomenika zelo težko dobiti, a to me bo gnalo še nekaj let.

O dirki Pariz-Roubaix: Moram reči, da je to bila ena izmed najtežjih dirk, kar sem jih vozil. Brez enega klanca sem do ovinka, kjer sem ga zasral in zamenjal kolo po okrog štirih urah in 45 minutah obračal najvišje povprečne vate, ki sem jih naredil na katerikoli dirki. To pomeni, da sem bil zelo zadovoljen s številkami, saj vem, da mi proga ne leži najbolj. Če ima Van der Poel deset ali 15 kilogramov več kot jaz, morava po ravnini obračati isto moč, tako da je v prednosti. Ampak, prvega Roubaixa ne pozabiš nikoli.

O drugačni pripravi na klasike in tritedenske dirke: Čez zimo moraš narediti bazo. Zdaj je zelo popularen fitnes, pa vaje za moč. Za klasike moraš ta fitnes vzdrževati vsaj dvakrat na teden. Potem so tu intervali. Veliko tistih za VO2max. Ko zaključiš to spomladansko sezono, se bolj fokusiraš na daljše klance, opraviš daljši blok treninga. Tu so daljši intervali. Telo se preveč ne spremeni. Jaz sem od zadnje klasike do Toura izgubil kilogram in pol. Bolj se spremeni način treninga.

O dirki po Franciji: Tour je nujno zlo vsake ekipe. Že na Dofineji, ki je pripravljalna dirka vidiš, kako so fantje pripravljeni. Vsi, ki so na startu Toura pa so našpičeni. Letos je bil najhitrejši Tour v zgodovini. Vsak dan je bilo veliko stresa. Proga je bila zelo zapletena in je bilo hektično. Drugi teden mi je trasa res ustrezala. Vse je šlo lepo, super. V zadnjem tednu sem si želel še zmage v Alpah, sploh tiste na Col de la Loze. Za nekakšen revenge. Če bom čisto iskren. Zadnji teden ni šlo vse po planu. Dan po Ventouxu sem imel težave s kolenom. Takrat so se začeli dvomi, če bom sploh lahko nadaljeval, če bom lahko zdržal kraljevo etapo in še La Plagne. Slabo vreme je bilo, mraz je bilo. Telo je šlo v defenzivo in sem zadrževal vodo, saj je bilo telo v šoku. Imelo je dovolj. Priznati moram, da se nisem počutil najbolje. Ampak, tritedenska dirka ni majhna malica. Ponavadi smo zmatrani po prvem tednu, potem te pa čakata še dva. Mislim, da ni kolesarja, ki bi prišel spočit s tritedenske dirke, sploh pa ne z dirke po Franciji.

O tem, zakaj bolj uživa na enodnevnih dirkah: Za enodnevne klasike treniraš doma in greš z dirke na dirko. Vmes treniraš in imaš veliko lažjih dnevov. Vse mine hitro. Na dirki moraš imeti fenomenalen dan. Za tritedensko dirko si najprej na višini en mesec, potem je pripravljalna dirka in morda greš spet na višino. Pet dni pred startom prideš na Tour. Celo leto prej delaš oglede. Vse se vrti okrog Toura. Tudi medijem je še enkrat več. Veš, da imaš 21 dni trpeljanja. Saj uživam, rad grem na Tour. Še raje pa na Giro ali Vuelto. Središče je grand tour, kjer je vsak dan ista zgodba. Zgodaj vstaneš, isti zajtrk. Avtobus, vožnja. Pet, šest ur na kolesu. Mediji, oder, kontrola. Potem spet avtobus. Morda ujameš tuš in prideš pozno v hotel. Sledi masaža, ali pa tudi ne. Potem pa večerja in postelja. En mesec nimaš skoraj nič časa zase. Imaš režim, ki ti pobere veliko energije. Zato kolesarji ponavadi opravijo en grand tour v sezoni.

O mavrični majici in majici evropskega prvaka: Najljubša majica mi je majica svetovnega prvaka. Evropska majica je tako zelo lepa, a na koncu pri mavrični majici prevladuje pomembnost. Po dizajnu pa je evropska blizu svetovni. Zdaj, ko jo končno imam, jo bom kdaj oblekel za na trening. Drugače pa mavrica.