Tadej Pogačar spet za zgodovino

Skoraj 260 kilometrov dolg spektakel je bil vsekakor vreden ogleda. Še četrta izmed petih velikih enodnevnih klasik Liege-Bastogne-Liege je bila vsekakor zelo zanimiva. To pričajo tudi številke. Kolesarji so skoraj 260 kilometrov dolgo pot premagali z rekordno povprečno hitrostjo 44,426 km/h, kar samo pomeni, da je bil ritem neverjeten od samega začetka.

Med številnimi poskusi pobega in napadi na samem začetku je prišlo do padca, posledično je glavnina razpadla in v trenutku se je v ospredju znašlo dobrih 50 kolesarjev. Med njimi sta bila tudi Gal Glivar in Domen Novak, a predvsem je izstopalo ime Remco Evenepoel. Tam je bil tudi Egan Bernal in še nekateri izjemni kolesarji. Privozili so si dobre štiri minute prednosti, vseeno pa se je zdelo, da imajo v glavnini vse pod nadzorom. Predvsem UAE je prevzel pobudo, kar so vsi tudi pričakovali.

Sprva so v ospredju narekovali oster ritem, saj je imel Evenepoel pomočnika v Nicku Denzu, Bernal pa v Laurensu De Plusu. Ko sta ta dva popustila, pa je bil pobeg neorganiziran. V glavnini so ritem narekovali kolesarji UAE, kasneje so se jim pridružili še člani Decathlona. Dobrih 80 kilometrov pred ciljem je bilo vsega konec. Zadnje ubežnike so ujeli na vzponu Cote de Stockeu, kjer stoji spomeni v čast Eddyju Merckxu. Dirka se je praktično začela znova.

Takrat je veliko dela za Pogačarja opravil Pavel Sivakov, za njim pa se je izkazal še Domen Novak. Jasno je bilo, da se bo dirka odločala na znameniti vzpon Cote de la Redoute. Ko je ritem že od vznožja narekoval Benoit Cosnefroy, so pričeli popuščati številni kandidati za vrh, tudi Remco Evenepoel se je znašel v težavah. In takrat je - kilometer pod vrhom Redouta - prvič napadel Tadej Pogačar. Sledil mu je lahko samo Paul Seixas.

Če se je zdelo, da je mladi Francoz na meji zmožnosti, pa ni popuščal in na vrh Redouta sta Pogačar in Seixas prišla skupaj. Predvsem pa daleč pred vsemi. Sledilo je vprašanje, če bosta sodelovala pri narekovanju ritma in Seixas je tudi šel v ospredje ter pripomogel k temu, da sta lahko pred ostalimi - najbližje jima je bil Mattias Skjelmose - še povečevala prednost. Evenepoel je nadaljeval v svojem ritmu in je poskrbel, da je manjša zasledovalna skupinica po prečkanju Redouta uspela ujeti Skjelmoseja in je tako ostajala v igri za tretje mesto.

Sledil je Cote des Forges, na katerem pa ni prišlo do sprememb in tako je prišel na vrsto še zadnji izmed vzponov. V zadnjih letih je to po tradiciji Cote de la Roche aux Faucons. Dolg je 1,3 km, povprečni naklon pa je 10,1-odstoten. Že ob vznožju vzpona je Pogačar spet napadel in spet smo bili priča izjemnemu ritma. A Seixas je, čeprav s stisnjenimi zobmi uspel slediti svetovnemu prvaku. Potem je Pogačar rahlo popustil, pogledal po tekmecu ter dobrih petsto metrov pod vrhom klanca in 13,9 km pred ciljem še enkrat kar sede pospešil.

To je Seixasa zlomilo. Pogačar je ostal sam v ospredju in med množico navijačev je prišel tudi na vrh zadnjega vzpona. Sledil je spust in ravnina do cilja. Pogačar je prednost pred ostalimi samo še povečeval. Na koncu je slavil novo, že četrto zmago na tej dirki, tretjo zapored. S tem je dobikl že 13. veliko enodnevno klasiko v karieri. Zmago je - zato je med dirko na levi roki nosil črn trak - posvetil tragično preminulemu nekdanjemu klubskemu kolegu Munozu. Po petih urah 50 minutah in 28 sekundah dirkanja je za 28 sekund ugnal 19-lentega Seixasa.

Zanimiv je bil boj za tretje mesto. Skjelmose je bil dolgo sam v ospredju in zdelo se je, da bo lahko prišel do odra za zmagovalce. A v zadnjih kilometrih je bil predvsem Evenepoel zelo aktiven pri lovu. Poskrbel je, da je Danca skupinica dobrih 20 kolesarjev ujela. Sledil je sprint, v katerem je bil Evenepoel najboljši. Sledili so Emiel Verstrynge, Egan Bernal, Pello Bilbao, Romain Gregoire, Christian Scaroni, Tobias Halland Johannessen, Filippo Zana, Mairo Schmid, Leo Bisiaux, Ben Tulett, Clement Champoussin, Mauri Vensevenant in Jai Hindley … Gal Glivar je bil 52., Domen Novak 64., Jan Tratnik pa 88.