Tadej Pogačar: Mislim, da je noro napačna beseda

O uspehu: Neverjetno, neverjetno. Kaj se je danes zgodilo! Mislim, da še kar nekaj časa ne bom dojel. Ni skrivnost, da je bila to tiha želja že od nekdaj in letos je bila za nas dobra proga. Na koncu se je Izšlo vse tako, kot se je moralo. Ni šlo vse po načrtih, ampak z ekipo smo na koncu improviziralo. Ampak, uspelo nam je, tako da sem brez besed.

O prejemu medalje in majice na odru: Danes je bilo noro. Ob cesti, na odru, na cilju. Toliko enih znanih in neznanih obrazov. Toliko navijačev. Neverjetno. Ne vem, kaj mi gre zdaj po glavi. Ampak, smo v oblakih, se mi zdi.

O napadu sto kilometrov pred ciljem: Danes definitivno ni bil načrt napadati tako zgodaj, ampak na koncu se je tako odvilo. Šel sem “with the flow”, ali kako se temu reče. Ko sem se enkrat podal v to, ni bilo več izhoda. Moral sem iti do konca. Na mizo sem dal vse, kar sem imel in sem stisnil do konca, tako da se je vse poplačalo.

O pritisku: Preden sem zaspal je bilo nekaj nervoze, ampak ni bilo panike. Sam nase sem si dal veliko pritiska. Okolica niti ni toliko pritiskala name. Nekako se je pričakovalo, da se bo dirkalo na medaljo. To sem želel in na koncu je ves trud poplačan.

O pomoči Jana Tratnika: Ko sem videl, da me je Jan počakal, mi je dalo zelo veliko motivacijo. Brez Jana bi to bil zagotovo samomorilski napad. Jan je opravil vrhunsko delo. Jan je res izkušen kolesar, ki je tudi brez radijske postaje vedel, kaj mora narediti. Jaz nisem vedel, ali bo počakal ali ne, če je dobil informacijo. Ko pa sem videl, da je počakal, sem dobil kar novo energijo in novo motivacijo, saj sem vedel, da ko enkrat Jan zalaufa, to gre po luftu. Res sem hvaležen za Jana in za celo ekipo. Kolesarji so pustili vse kar so imeli danes na cesti, za to, da smo uspeli dobili mavrično majico.

O trenutku, ko je ostal sam: Od tam naprej je bilo nekaj dvomov, a sem vedno vedel, da se na klance ne smem “zaklati”. Vedel sem, da če bom imel na vsakem vrhu klanca 40 sekund prednosti, potem bo v redu. Nikoli pa ne veš, kdaj te lahko pobere. Veliko stvari je šlo skozi moje misli. Veliko emocij je bilo. Na koncu se nisem smel vdati. Pritiskal sem, kolikor je neslo. Pametno sem poskusil odpeljati vse "hupserčke" in nekako vzdrževati tistih 30 ali 40 sekund. Vedel sem, da tudi zadaj fantje trpijo. Vedel sem, da če zadaj ni nekega sodelovanja, potem je tudi 30 ali 40 sekund zelo težko nadoknaditi.

O norem podvigu: Mislim, da je noro napačna beseda. Mislim, da je bolj primerno neumno. Ampak, na koncu je ta neumna stvar uspeha, tako da smo lahko zadovoljni.

O slavju pred in takoj po cilju: Takega občutka, kakršen je bil danes v zadnjem kilometru še ni bilo v moji karieri. Vse do zadnjih osemsto metrov sem še vedno pritiskal na vso moč, kolikor je le neslo. Takih občutkov, kot danes pa še nisem doživel na kolesu.

O mavrični majici: Mavrična majica. To je to v kolesarstvu. Pika na i. Sam bi rekel, da je to najlepša majica na svetu. Upam, da jo bom lahko nosil s ponosom in veseljem. Se že veselim naslednje dirke.

O sezoni: Sanjska sezona. Ni kaj. Letos 2024. To sezono bo zagotovo najtežje prekositi. Ampak, moj cilj je, da naslednje leto uživam v tej majici.

O energiji v zadnjih kilometrih: Zadnji krog res ni bilo več moči. Oči niso gledale več naravnost. Ampak, ves trud, ki smo ga vložili letos v to z ekipo, reprezentanco. Urška se ogromno odreka, da jaz počnem bedarije, da se poklopijo v sklop svetovnega prvenstva. Vsi, ki so prišli navijati danes. Družina, prijatelji. Vsi, ki so me vsa ta leta vzpodbujali. Zadnjih 20 kilometrov sem vedel, da moram še stisniti za vse, ki so me podpirali. Do zadnjega atoma sem stiskal na koncu. Ne morem opisati.