Teja Gregorin: Zame so kolesarji največji fenomeni

Teja Gregorin, zadnja leta najuspešnejša slovenska biatlonka, nas je sprejela odprtih rok, nasmejana in realna, a zato nič manj optimistična. In to kljub temu da smo jo zmotili med opoldanskim počitkom, tik pred napornim popoldanskim treningom, in po tem, ko je zjutraj na tekaških rolkah pretekla dobrih petintrideset kilometrov ter v tarče nastreljala na desetine nabojev (mimogrede, istega dne jo je zvečer pred spanjem čakal še trening moči).
Profesionalka pač, ki že vrsto let zvesto sledi svojim ciljem in jih tudi uresničuje, čeprav ji sreča včasih celo na najpomembnejših tekmovanjih obrne hrbet, ji zataji nabojnik ali pa si njeno tarčo pomotoma prisvoji nespretna tekmica...

V absolutni razvrstitvi ste osma biatlonka na svetu. Kaj bi morali storiti, da bi bili tretji ali celo najboljši? Kje nastanejo razlike med vami in zmagovalkami, bi morda morali kaj spremeniti v procesu treninga?
Ne vem, če gre za spremembe v procesu treninga ali kaj podobnega. Zdi se mi, da potrebujem psihično razbremenitev – to je tisto, kar mi manjka. Dostikrat sem bila namreč na največjih tekmovanjih že četrta ali peta, toda nikakor ne morem priti višje, čeprav mi je do tja kar nekajkrat manjkal en sam dober strel. Ali pa se mi ni poklopila kombinacija teka in streljanja – ko sem dobro tekla, nisem natančno in hitro streljala ter obratno. Prepričana sem, da je moj trening pravilno zastavljen, da bi lahko posegala po najboljših rezultatih, a sama sebi enostavno še vedno ne zaupam, da bi se lahko uvrstila med prve tri.



"Vem, da lahko dosežem zelo dober rezultat, treba se je le zbrati in pokazati to, kar mi uspeva na treningih," ste dejali v nekem intervjuju... Kakšna je razlika med biatlonskim treningom in biatlonsko tekmo? Težko preklapljate?
Na treningih je drugače kot na tekmah – trening je pač trening, enkrat zadeneš, drugič ne in ni zato nič narobe. Čeprav sem letos zelo napredovala v streljanju stoje, se dobro zavedam, da bi mi napredek v hitrosti streljanja prinesel še kakšen boljši rezultat, ampak toliko let se že trudim napredovati na tem področju, pa mi nikakor ne uspe. Vedno ko se odločim hitreje streljati, postanem manj natančna. Očitno bi morala v bodoče tvegati pet, šest tekem in morda bi se končno le privadila na hitrejši ritem streljanja, a mislim, da nimam v sebi toliko poguma.
Kar se tiče razlik med treningi in tekmami, zame ni bistvene razlike. Na tekmi daš vedno od sebe svoj maksimum in še več, na treningih pa si običajno bolj sproščen, ker se zavedaš, da ne moreš nič izgubiti.

Ste zadovoljni s svojo trenutno pripravljenostjo?
Sem, do sedaj nisem imela nikakršnih problemov ali poškodb. Letos je za mano celo za 5 do 10 odstotkov več treninga kot v istem obdobju lani. Maja in junija smo predvsem kolesarili, streljali smo v mirovanju in ure treninga med drugim nabirali z dolgimi pohodi ter tako pridobivali aerobno kondicijo. Bolj ko se bližamo sezoni, več rolkamo, trenutno naši treningi že potekajo pod tekmovalnim srčnim utripom, pa tudi streljamo že v tekmovalnem ritmu. Tako moja tekaška kot strelska forma sta v tem trenutku na visokem nivoju.

Vrhunec letošnje sezone bo zagotovo svetovno prvenstvo v nemškem Ruhpoldingu. Kakšni so vaši cilji, glede na to, da ste se leta 2009 s svetovnega prvenstva v Pjongčangu v Koreji vrnili s srebrno kolajno?

Visoki. Nobena skrivnost ni, da si vsak športnik želi med prve tri, zato bom že od štarta tekla in streljala na vso moč.



Ali se na tekme pripravljate tudi psihološko? Ima tovrstna priprava dejansko učinek? Navadni smrtniki si težko predstavljamo, kako je to videti …
Psihološka priprava na tekmo je zelo pomembna, skoraj toliko kot sama fizična pripravljenost. Nasvetov športnih psihologov se ne poslužujem, še vedno namreč najbolj zaupam sebi. Sama čutim, kdaj je moj dan in kdaj ni.
Pred svetovnimi prvenstvi, olimpijskimi igrami in ostalimi pomembnimi tekmami poskušam celotno tekmo že kakšen mesec pred samim štartom vizualizirati. Predstavljam si, kako tekmujem, in to toliko časa, dokler teka in streljanja ne izpeljem najboljše kot lahko v tistem trenutku. »V glavi « tako tečem in streljam od štarta do cilja, dokler seveda ne zadenem ničle – se pač trudim toliko časa, da mi to uspe. Mislim, da vizualizacijo premalokrat izvajam, lahko bi jo izvajala bolj pogosto.

Kaj pa razne afirmacije in vraževerja? Ali imate v slogu Primoža Peterke, ki se je pred skokom vselej potrepljal po kolenih, tudi sami kakšen podoben ritual?
Imam, tik pred štartom si vselej nadenem tekaška očala, ogrevam se namreč brez njih. Pa zadnjih pet sekund preden se poženem izza štartne celice, si čisto iz navade popravim paščke na palicah.

Če se vrneva na vaše treninge – biatlonci in tekači na smučeh ste znani po tem, da veliko kilometrov naberete na kolesu. Kakšen je vaš odnos do kolesa, kako pogosto in kje najraje kolesarite?
Ogromno treniramo na kolesu, maja in junija je to naš bazični trening. Sama treniram tako z gorskim kot s cestnim kolesom, oba sta znamke Fondriest, prvega mi je podaril eden mojih sponzorjev, drugega sem sama kupila po ugodni sponzorski ceni.
Na kolesu naberem ogromno ur treninga, spomladi sem tudi po šest ur naenkrat vozila kolo, kilometrov pa ne štejem. Če treniram doma, se najraje vozim okoli Kamniških Alp, pogosto si izberem Krvavec.
S seboj seveda vzamem za jesti in za piti, ponavadi so to športni napitki, tri »frutabelce « in dva gela.
Ko smo na pripravah na Pokljuki, kolesarim v skupini tudi s fanti, a so prehitri zame. Prav zato najraje vozim sama, ne znam se peljati v skupini, v tem primeru sem namreč ves čas »na bremzi « in mi ni prijetno.
Rada v miru opazujem naravo, razmišljam o zasebnem življenju in o vsem, kar mi takrat pride na misel. Prav tako na individualnih treningih najbolje nadzorujem svoj srčni utrip in se mi ni treba prilagajati drugim, sploh če gre za moške, ki so hitrejši od mene.

Kako je videti življenje vrhunskega biatlonca, ko se začne sezona?
Veliko je odrekanja, vrhunski športniki ne smemo biti pokonci do dveh zjutraj in se zabavati, saj nas zjutraj čaka trening. Veliko smo zdoma, številni nam zavidajo, češ da imamo možnost spoznati nove dežele, a kaj, ko nimamo nikoli časa in energije za razne oglede. Izpostavila bi tudi domotožje, ki se mi zdi glavni problem vrhunskega športnika – nenehna potovanja in odsotnost od doma moraš vzeti v zakup, to je del kariere. Težko je, da svoje najdražje vidim zelo poredko, a smo zato vsi toliko bolj navdušeni, ko smo skupaj, in skušamo vse nadoknaditi. Zavedam se, da bom morala potrpeti še teh nekaj let, ki jih bom namenila biatlonu.

Glede na to, da reprezentanti skupaj preživite ogromno časa, kakšno je vzdušje znotraj ekipe?
Vzdušje v reprezentanci je super, smo kot ena velika družina, trenutno barve naše zastave zastopamo štiri dekleta in sedem fantov. Odlično se razumemo med seboj, tudi v prostem času se radi družimo.
Ko smo doma, sicer ne čutimo neke velike potrebe drug po drugem, kar je logično, glede na to, da čez leto skupaj preživimo ogromno dni. Proste dni sama najraje izkoristim v krogu družine in prijateljev, rada grem na kakšen sprehod, na morje ali pa se odpravim po nakupih.

Skupne treninge večinoma opravljate na Pokljuki, poleti ste dvanajst dni vadili tudi v Ruhpoldingu. Kdaj se boste z reprezentanco prvič letos odpravili na sneg?
Ko bo zapadel. Na ledenike ne bomo šli, saj se tam zaradi visoke nadmorske višine ne sme trenirati pod visoko obremenitvijo, nam pa v tem predtekmovalnem obdobju ustreza, da treniramo pod visokim srčnim utripom. Čakali bomo torej sneg v nižinah, morda nas preseneti celo tukaj na Pokljuki ali pa kje v Avstriji. Prva tekma svetovnega pokala bo v Ostersundu na Švedskem in seveda obstaja verjetnost, da bomo na snegu prvič letos vadili kar tam, čeprav vsi upamo, da bo že prej kje v bližini zapadel sneg.

Napornih, monotonih treningov na ledenikih iz časov, ko ste bili še smučarska tekačica, verjetno ne pogrešate... Se vam vseeno kdaj toži po smučarskem teku? Zakaj ste pravzaprav prestopili med biatlonke?
Ledenikov resnično ne pogrešam, tam mi je bilo kot smučarski tekačici vselej dolgčas. Zakaj sem prestopila med biatlonke? Zato, ker sem se naveličala monotonosti, želela sem si novih izzivov in jih tudi našla.
Od leta 2002 sem v biatlonu, nikoli nisem obžalovala svoje odločitve, tukaj se vedno nekaj dogaja, odtečeš dva kroga in potem streljaš. V biatlonskih vrstah se zelo dobro počutim, tudi moji rezultati tukaj so mnogo boljši, kot so bili v smučarskem teku. Sicer pa sta obe športni panogi zelo garaški, povsod se je treba mučiti za dobre rezultate, toda tako je na primer tudi pri nogometu.



Kaj pa si mislite o profesionalnih kolesarjih? Iskreno – tek na smučeh velja za najtežji šport na svetu, ampak tekači in biatlonci ne tečete tri tedne skupaj? Kako gledate na kolesarje kot športnike? Ali spremljate kolesarske preizkušnje?
Seveda jih, letos sem si na televiziji ogledala Tour in navijala za Janija Brajkoviča, a žal ne dolgo. Gorske etape so najbolj zanimive, sicer pa si sama ne predstavljam, da mi morala tekmovati tri tedne skupaj. Zame so kolesarji največji fenomeni, zdi se mi nemogoče, kar počnejo in koliko časa zdržijo premagovati izjemne napore.

Kako se med treningom soočate z bolečino? Kakšne so vaše taktike in strategije za premagovanje bolečine?
Na treningih me tako ali tako vselej nekaj boli, od kolena do ostalih sklepov, tako da sem že navajena na bolečino in jo znam vzeti v zakup. Pozabim nanjo, sploh med težjimi treningi nimam časa razmišljati, da me kaj boli. Vrhunski športniki moramo imeti zelo visok prag bolečine, je pa res, da nekateri bolj, drugi pa manj tarnamo.

Kaj bi svetovali rekreativnemu športniku, ki bi bil rad boljši, hitrejši, močnejši? Kaj so najpomembnejše stvari, ki se jih mora držati glede prehrane, treninga in načina življenja?
Mislim, da je glavni problem rekreativnih športnikov, da so prepričani, da več treninga pomeni boljše rezultate. A to ni res, tudi počitek je še kako pomemben in zagotavlja boljše rezultate. Številni rekreativci preveč trenirajo in premalo stavijo na prehrano, ki je še kako pomembna.

Ima najboljša slovenska biatlonka kakšnega športnega idola?
Ko sem bila mlajša, sem jih imela, zdaj jih nimam več, spoštujem in občudujem pa številne uspešne športnike, še posebej biatlonce, med njimi Magdaleno Neuner, ki vselej z lahkoto teče in v zadnjem času tudi zadene vse tarče.

Ste pripadnica športne enote Slovenske vojske, kakšne so vaše obveznosti? Se v vojski vidite tudi po koncu športne kariere?
Moje obveznosti do Slovenske vojske so vsakoletno vojaško usposabljanje, ki ga opravim v Ajdovščini, udeležba na svetovnem vojaškem prvenstvu in na raznih sejmih, na katerih predstavljam Slovensko vojsko – če imam seveda čas in nisem na pripravah ali tekmovanjih.
Nimam nekih načrtov za naprej, zagotovo bom tekmovala še tri leta, vse do olimpijskih iger v Sočiju, potem bomo videli, kako in kaj. Vse bo odvisno od mojega počutja. Upam, da bom tudi po koncu svoje kariere ostala povezana s športom, ne razmišljam še o tem, kakšne poti se mi bodo odprle. Morda se bom posvetila treniranju mlajših generacij, da mi ne bo treba več toliko potovati po svetu. Še prej pa bi seveda rada zaključila študij na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju.

Številni športniki slovite po svoji dobri volji, tudi v biatlonskih vrstah je med prostim časom zagotovo veselo. Nam za konec zaupate kakšno anekdoto iz biatlonskega sveta?
Uh, teh je kar nekaj, a se v tem trenutku ne spomnim nobene posebne. Z Andrejo Mali sva radi kakšno zakuhali nekdanji reprezentančni kolegici Dijani Grudiček. Včasih sva ji pod vzglavnik nastavili kakšnega pajka in se potem zabavali ob njenih krikih groze …