Tek, normalno gibanje - Revija TEKAC (10-11)
03.10.2012 AVTOR: Matej Zalar
Razviti zahodni svet se je skozi zgodovino naučil marsikaj, a žal smo mnoge stvari tudi pozabili.
Med najbolj bizarnimi zanimivostmi sodobne razvite družbe je prav gotovo tudi dejstvo, da se tekači na stara leta učimo pravilne tehnike teka. Človek 21. stoletja je namreč pozabil, kako se teče, zato se mora praktično naučiti najosnovnejše oblike gibanja. Obvladamo kompleksno tehniko vožnje avtomobila, težave pa nam povzroča nekaj tako preprostega, kot je pravilno pristajanje nog med tekom. Glede na naš življenjski slog to ni nenavadno, je pa zaskrbljujoče.
Seveda se pojavi vprašanje, zakaj nas pravilne tehnike teka niso učili v šoli. Med urami športne vzgoje smo sicer kar nekaj pretekli, testirali smo se, najboljše so pošiljali na šolska atletska tekmovanja, tekli smo kros – toda nihče se ni ukvarjal s tehniko teka. Štel je izključno rezultat. Po drugi strani smo izvedeli marsikaj o ekipnih športih z žogo: učili so nas tudi pravilnega izvajanja udarcev in metov, tek kot osnovno gibanje v večini športov pa se je smatral kot nekaj samoumevnega, kar si ne zasluži dodatne pozornosti. Hkrati se je ravno takrat, ko sem se šolal jaz, pri nas zgodil bum športne obutve z blaženimi podplati in očitno smo mislili, da bo to rešilo vse težave.
Po koncu šolanja se je marsikdo zanemaril. Naši generaciji ni lahko: služba, otroci, krediti … Čez pet let pa je ugotovil, da tako ne gre več naprej. Obul je copate, ne nujno tekaške, tiste pač, ki so bili pri roki, in se lotil teka. Ko je trdo pristajal na pete, se ga je slišalo daleč naokoli. Seveda pa starejši material – vezi, mišice, kosti, sklepi – tega terorja ne vzdrži in tako se mimogrede znajdemo v začaranem krogu poškodb. Posledično tek, ki je najbolj naravna oblika gibanja, mnogi označujejo za nevaren šport, ki uničuje sklepe. Banaliziram nalašč: očitno je bolj varno voziti avtomobil, prosti čas pa preživeti pred televizorjem?
Glavno temo smo v tokratni številki posvetili otrokovim tekaškim, bolje rečeno atletskim začetkom. Zato, ker se nam zdi pomembno, da otroci razvijejo zdrav odnos do teka in da konec koncev tečejo na zdrav način. Tako se jim tehnike teka ne bo treba učiti pri tridesetih, štiridesetih, petdesetih letih. Pri tem pa ne pozabimo na tisto, kar so poudarjali vsi naši sogovorniki: da mora biti za otroke tek zabava, ne muka. Da je rezultat v začetnih letih drugotnega pomena. Da je svetovnih prvakov izjemno malo, cena za – nikakor ne zagotovljen – uspeh pa visoka. In isto pravzaprav velja tudi za nas, odrasle, saj pogosto tudi mi pozabimo, kaj je smisel teka …
Rezultat naj bo zato motivacijski faktor, ne pa edini cilj. Enako velja za prihajajoči Ljubljanski maraton. Priprave so v zaključni fazi. Vsem udeležencem želimo obilo zabave, in če boste že trpeli, kar verjetno boste: v trpljenju uživajte. Kot je v odlični kolumni napisal Igor E. Bergant, letos udeleženec berlinskega maratona: »V teku ni ekscesa, v njem je običajna resnica, da iz nič ni nič, da brez treninga, izkušenj in razuma pač ne moreš čez noč doseči nemogoče. «
Tukaj pa moram takoj nekaj popraviti. Tek je prirodna oblika gibanja oz. osnovna oblika gibanja, katerega se človek ne uči, ampak ga izpopolnjuje. Teči so znali že prvi pokončni ljudje. Teči zna vsak, teka se ne uči, se pa izpopolnjuje tehnika teka. To je pa razlika. =)