Ti po desni, jest po levi!

Jasno »selektor« Primož je že poskrbel, da ne bomo kot načačkane kure, temveč da bomo enotno oblečeni in delovali kot ekipa.

Avstrija, mesto Detschlandsberg prizorišče svetovnega novinarskega prvenstva v cestnem kolesarstvu od 8.-10.9.2006. Načrt poti iz autrorout programa pokaže, da je vse skupaj zelo blizu, le višinskega prereza poti ne, vsaj zaključnega dela poti ne. Brez »dirkaških« pričakovanj se odpravim in pri prečkanju meje me ura opozarja, da bo potrebno pospešiti. 50 kilometrov pred Detschlandsbergom naletim na prometni znak, kateri označuje še 40km do tja in to je bila malenkost, bolj konkreten je bil znak s 15% naklonom. Super sedaj pa je nervoza naredila svoje. Jasno je bilo, da bo šlo vse skupaj na tesno. Na začetku spušanja iz vrha je bilo kot naročeno tisti dan tekmovanje pastirjev v vodenju krav in edina sreča je bila, da me je v klanec prehitel živčen voznik, kateri se je lahko ukvarjal z odrivanjem krav iz ceste. Spuščanje je bilo tekoče, novo presenečenje je čakalo v centru mesta, kjer je visel pano za svetovno novinarsko prvenstvo ni pa bilo oznak. Kam sedaj?

Prijavna služba
Izgubljen sredi mesta sem že preklinjal Primoža, kateri je poskrbel, da smo vsi lično izgledali in prejeli sponzorske čelade, rokavice in očala. Vsi ostali očitno niso šli brez veze en dan prej na pot. Niti več ne vem kako mi je padlo v oči mesto Stainz, kjer je bil start kronometra. Nekaj kilometrov ven iz Detschlandsberga. Prispem v Stainz, vozim se skozi center trikrat, petkrat in nobene jasne table o prijavni službi. Opazim na cesti kolesarja v dresu reprezentance in mu presekam pot. Robert me začudeno pogleda, mu ni bilo nič jasno. Usmeri me nazaj v center in spet se vozim trikat naprej in nazaj. Brez efekta vedel sem edino da sem v dolžini na 100 metrih, na pravi ulici. Ponovno grem, sedaj najpočasneje kolikor avto še gre in vidim na navznoter obrnjenih vratih, nalepljen »print« številk.

KONČNO!

Uredim prijavo 30 minut po uradnem startu kronometra za mojo kategorijo in mi sporočijo zadnji možen start čez 20 minut.

Kronometer
Preparkiram avto, odprem vsa vrata in začnem z razmetavanjem torb ter živčnim iskanjem vsega potrebnega. Sestavim kolo, navlečem dres, namažem noge, potisnem gor čelado in ostalo je natanko pet minut, da se zapeljem pod startni šotor. Že sem zaslišal »funf, vier, drei, zwei, eins, start,...«. Sledilo je živčno zapenjanje pedala in po 500 metrih mi je končno uspelo.

Profil proge katerega sem imel pred seboj je bil ravna proga z začetnim spuščnjem in vzpenjanjem. Sem si mislil, vsaj to, da si ogrejem noge od začetka, potem pa bo steklo. Kot, da presenečenj v tem dnevu še ni bilo dovolj, pred seboj zagledam klanec, sicer z enakomernim vzpenjanjem pa vseeno, klanec. Enemu je sledil še eden in še eden. Ne bom pisal kaj sem takrat godrnjal. Pogled sem usmeril samo v števec in kazalec za povprečno hitrost. Vzpenjala se je proti 42 km/h. K temu je pozitivno deloval pogled na kolesarja pred menoj, katerega sem začel loviti. Dodatno me je pognalo, ko sem šel mimo kolesarja in trenutek kasneje je sodnik na njega piskal, naj se neha vleči za mano. Do obrata mi je vse skupaj zelo hitro minilo, sploh nisem mogel verjeti, da je bilo 10 km že mimo.

Takšne dolžine kronometra, so mi bile do sedaj tudi najdaljše odpeljane. Na srečo je bilo po obratu spuščanje, noge sem lahko zvrtel. Pogled na povprečno hitrost je bil z vsakim vzpenjanjem manj optimističen. Na koncu me je rešila tabla 1km do cilja, da nisem popolnoma popustil in pozabil, da noge ne grejo nikamor ter navrtel še razdaljo do cilja. Sledilo je prihajanje k sebi in ne glede na vse zaplete, sem bil z vožnjo zelo zadovoljen, niti mi ni bila pomembna uvrstitev. Za svoje zmožnosti in pripravljenost sem odpeljal sanjsko. V cilj sem prišel med zadnjimi nastopajočimi Slovenci, na progi sta bila ravno še Primož in Stojan.

Fausto se je nekaj skrival, ko je že vedel rezultate, da me je prehitel za 4 sekunde. Ja štiri debele sekunde, z katere ne vem, kje bi jih še lahko stisnil. Bil sem popolnoma presnečen, saj do sedaj nisem imel pojma kako Fausto kolesari, vedel sem le, da piše kolumne za Bicikel.com odlično.

Podrobnosti klepetanja ne bom opisoval, jasno je bilo vse povezano s pravkar odpeljanim kronometrom. Po zaključen nastopu vseh smo se odpravilio na sproščeno razpeljavo in ogled proge za cestno dirko.

Ogled trase
Na ogledu smo šli penzionističen tempo in noben se ni nič pritoževal, saj smo bili vsi kisli, vsi razen Gorazda. Prišli smo do prvega klanca in spusta za uživanje, nekaj krožnih križišč, skrenili iz glavne cesta in v daljavi zagledali dim. Pomislil sem, sadaj bo pa še cirkus z gasilci. Čudno je bilo edino to, da je bil to pomični dim. Kmalu je bilo jasno, da je to stara parna lokomotiva, katera nas je v najbolj strm klanec na celotni trasi, tudi zadimila. Po začetnem zaganjanju v klanec se je pogleda na dolžino razprl in klanec ni popuščal. Jasno je bilo, da se bo tukaj dirka »trgala«. Posledično je jasno naletel pogovor tudi na dogodek iz letošnje klasike Praiz – Roubaix, ko sta bila dva kolesarja diskvalificirana, ker nista počakala, da gre vlak mimo. Smo že razmišljali, da bomo tudi mi mogoče koga gledali kako izginja v klanec.

Ogled se mi je vlekel, minilo je dve uri, ko smo ga zaključili. Sledil je večerni sprejem kjer nam je bil glavni namen narediti »carbo-louding« za naslednji dan, pa govorcev kar ni zmanjkalo. Pošteno premraženi smo samo videli, da se nenadoma vsi usmerjajo skozi ozka vrata. Prvi vlak do hrane smo zamudili in pač čakali na naslednjega. Z Robertom sva imela že v mislih kuhanje makaronov, ko sva le prišla na vrsto. Ko sem se usedel s krožnikom za mizo sem misli, da sem imel velike oči pri nalaganju pa se je izkazalo samo, da je bil dober »carbo-louding«. Potrebno ni bilo nič drugega kot spanje zzzzzzzzzzzzzz.

Jutro
Prijazna gostiteljica je pripravila posebej zajtrk za vsako sobo in lahko samo napišem, da nismo nič pogrešali. Edino komentar, da so drugi bolj pili jutranjo kavo kot zajtrkovali. Verjetno nervoza. Pakiranje, poravnava računov (25 Eur na nočitev z zajtrkom, priporočam glede na ponujeno ugodno) in prevoz na startno ciljni prostor dirke.

Cestna dirka
Samo pripravljanje je minilo zelo hitro, sledilo je slikanje celotne slovenske ekipe in že je bilo potrebno v startni box. Nisem vedel, kaj lahko pričakujem. Od lani sem vedel, da vsi kateri startajo niso tukaj zato, da si bodo ogledovali okolico. Če kaj sovražim na vseh dirkah je hiter start ali start v klanec. Še preden sem lahko dokončal to negativno razmišljanje je pok pištole pognal številke na urah v tek. Na moje presenečenje se je vse skupaj začelo umirjeno. Formirala se je vrsta in nehote sem se po dveh kilometrih in blagem spuščanju znašel na čelu vseh. Včeraj se je govorilo o taktiki, katera je bila »do dile v prvi klanec«, kdor preživi preživi do naslednjega klanca. Zavore se mi je zdelo škoda stiskat vozil sem na 150 pulza in si mislil »bolje, da si tako ogrejem noge, vozim po sredini in vsaj vem da lahko pričakujem skok«. Gledal nisem nič drugega kot pulz in bil na preži za skok.

Približeval se je prvi klanec, že sem mislil, da skoka ne bo, ko se je iz ozadja izstrelil Jeffrey (cyclingnews). Za sabo je potegnil grupo, sam sem samo pogledal nazaj, kdo je še ostal in videl sem, da ni nobenega več. Fausto je šel že zdavnaj mimo ravno tako se mi je odpeljal tudi Robert. V tistem trenutku vem edino, da sem videl zvezde in začutil noge od odpeljanega kronometra ter skočil za grupo do vrha klanca polovil samo dva in se spustil v spust in lovljenje. Zaupal sem CR1 kolesu in samo »jadral« dol ter prišel nazaj v sredino grupe. Tempo ni popuščal in začeli so se neuspešni skoki, kateri niso bili organizirani in dogovorjeni. Pripeljem tako do Faustota, ki je tudi že bolj globoko dihal in mi rekel »I feel very olympic today«. Če ne bi bil to Fausto bi še mislil, da resno misli. Jest sem bil ves srečen, da mi je uspel priključek in dogovorila, sva se da prvi krog samo slediva dogajanje in ne skačeva ali vlečeva.

Jeffrey je ponovno napadel tokrat na ravnini in si je naredil že kar 500m razlike. Potem so se le Nemci in Avstrijci dogovorili, da grejo v »lov«. Zopet se je vse izničilo. Do naslednjega klanca je šlo vse skupaj na konstantnem tempu. Jasno je bilo, da bo šlo tukaj do dile. Ni mi pa bilo jasno ali bom držal ali ne. Dolgo mi ni bilo potrebno ugotalvjati, klanec je bil pred nami in začelo se je navijanje (gonilk). Nisem dojemal, kako se pospešuje sorazmerno z bolj strmim klancem. Ponovno sem vzdržal noge čutil, da bolijo a na tistem adrenalinu o tem ne razmišljal več. V klanec smo se tudi drenjali, kot da cesta ne bi bila dovolj široka. Kmalu po klancu se je Jeffrey ponovno odločil za silovit napad. Niti sedaj ne vem kaj mi je bilo, pognal sem se za njim, kot da imam ne vem koliko kilometrov v nogah. Priklopil do njega in tako pripeljal do njega grupo. Sledilo je še nekaj skokov in zaključek prvega kroga. Zopet sem se znašel na čelu. Nebeden ni hotel naprej, bremzati pa nisem želel, ponovno sem peljal skupino.

Začel sem premišljevati o zaključku. Na to si prej nisem niti upal pomisliti. Rekel sem si, če prideva s Faustom v ciljno ravnino se mu zaderem, »ti po desni jest po levi« in oba sigurno ne bodo prijeli. Do tja je bilo še daleč. Ponovno smo leteli v prvi klanec tokrat sem držal grupo. Ponovno je skočil Jeffrey in sedaj se je »grupeta« kar začela dreti Slovenian GO, Slovenian GO. Ma sem si mislil, naj se odpelje saj je najbolj aktiven. Ponovno si je nabral prednosti 500m ko se je grupa zbudila in začela vleči. Že pred železniškim prehodom je bil Jeffrey ujet.

Sedaj pa prizor vreden spomina. Vlak je stal in čakal, da gremo čez. Vau. Mislim, da se nam je občutno zmanjšal tempo in vsi smo bili toplo šokirani. Ta šok je streznil skok v zadnji klanec, Fausto je šel mimo mene, malo mi je že zmanjkovalo, ko se je na vrhu klanca začel dreti selektor Primož skupaj z »betrojerji«. Začel sem porivati še kolo naprej ne samo poganjati gonilko in ponovno mi je uspel priklop. Pet kilometrov pred ciljem je Fausto poskušal z skokom s katerim je bolj tipal koliko je kdo še pri močeh. Štiri kilometre pred ciljem pa je bil ta isti Fausto v 90 stopinjskem ovinku »juniorsko« nepozoren in videl sem samo zadnjo gumo v zraku in objemanje žive meje. Že se mi je scenarij zaključka podrl. Od tega ovinka je Jeffrey ponovno napadel in tokrat mu je pobeg do cilja uspel, ker ni bilo skupnega lovljenja temveč se je začelo taktiziranje.

Dva kilometra do cilja pa se je začelo noro navijanje, en za drugim so začeli skakati kot potrebni zajci in komaj sem se še držal na sedežu, da sem pritiskal pedala in držal stik s to norijo. Nenedoma »priprelje« mimo Fausto za ritjo so mu nalimani še trije. Kaj je bilo vse do 200m pred ciljem nimam pojma. Spomnim se trenutka, katerega ne bom nikoli pozabil. V sredini med nama je bil kolesar za dolžino sprednjega kolesa pred nama. Faustu sem se zadrl »ti po desni jest po levi«. Mimo mene so padli še trije, mimo njega pa eden. Pet metrov pred ciljem sem videl,da je Fausto tretji, dvignil sem roke kot, da sem zmagal in se veselil za tretje mesto. V valu navdušenja sem ga parkrat krepko pritisnil. Nisem dojemal, nora dirka in sanjska vožnja. Bravo Fausto!

Po prvem krogu je celotna grupa dobila spoštovanje do obeh Slovencev. Po dirki so mi vsi govorili, kaj se grem da tako vlečem in delam za grupo. Ne vem če sem bil zaradi tega v cilju kaj slabši enostavno sem užival v dirkanju. In to je bil smisel vsega.

Vesel sem, da je zmagal Jeffrey, kateremu je to ratalo v četrtem poizkusu in s 15.000 prevoženimi kilometri letos. Glede na kilometre mi očitno ne bo uspelo priti do mavrične majice. Se pa nikoli ne ve.

Primož žal ni mogel dirkati, ker je bil z mislimi na Golniku in to vsekakor ne bi bilo dirkanje, je bil pa na pravem klancu ob pravem trenutku. Govedo, hvala!

Podelitev
Emocije so se pomirile, spraznili smo pivo ali dva ter se zbrali na vrtu pripravljenem za podelitev, ki je potekala zelo protokularno in lepo. Do osmega mesta v posamezni kategoriji so bili podeljeni pokali. Za prvo mesto je bil pokal visok, kot meri sedaj v višino sin Rok cca 90 cm. Napolnili smo še zaloge in polni očutkov začeli vožnjo proti domu.

Boštjan Svete
 

Cyclingnews o dirki