To, kar vidiš in slišiš v javnosti, to je on, Geraint Thomas

Ob izidu knjige Prosto po G-ju, avtobiografije Gerainta Thomasa, smo se pogovarjali z Markom, ki je v ekipo Sky prišel leta 2013 in je skozi vsa ta leta skrbel prav za valižanskega zmagovalca Dirke po Franciji. Povprašali smo ga o njunem sodelovanju, ki se je konec lanske sezone, vsaj z vidika odnosa maserja in kolesarja, zaključilo.

Zdi se mi, da ste vajino sodelovanje zaključili na pravi način. Je bila zaključna zabava res tako dobra?
Dogodek oziroma ves teden v Veliki Britaniji je bil zelo dober. Še posebej zadnji dan, ko smo bili v Cardiffu, je bil poseben. Mislim, da ne dobi prav veliko športnikov take priložnosti, da lahko kariero zaključijo doma. Zdi se mi, da je bil kar cel Cardiff na trgu. Povsem drugače, kot je bila zaključna zabava, ki jo je organiziral v bolj zaprtem krogu. Družina, ekipa, ožji prijatelji. Zaključili smo v zgodnjih jutranjih urah kar pri njem doma.

Ampak poslavljal se je kar precej časa.
Pravzaprav je kariero želel končati že pred nekaj leti in je imel že vse načrtovano, kako se bo preselil v Cardiff. Potem pa se je odločil, da bo tekmoval še dve sezoni. Že takoj, ko je potrdil, da bosta to zadnji dve leti, so prišli na idejo, da bi se vse zaključilo na dirki po Veliki Britaniji. Potem je ravno Rod Ellingworth prevzel organizacijo dirke in je tako lahko še dodatno pomagal pri tem. Start zadnje etape je bil na velodromu v Cardiffu, cilj pa v središču mesta. Bolj smo se približevali zaključku, bolj smo se spraševali, ali je to res zadnja stvar.

Začela sva na koncu. Kaj pa vajin začetek, se še spominjate, kako je bilo?
Na Dirki po Franciji leta 2013. To je bil najin prvi skupni Tour. Masiral sem Iana Stanarda in še enega kolesarja. Stannard in Thomas pa sta že na začetku padla in oba sta imela počen kolk. Vseeno sta oba nadaljevala. Stannard je potem govoril, da ima po masaži veliko bolj sproščene mišice. Po eni od etap sem prišel v sobo in tam je že bil G. Pa je rekel, da ga bom tisti dan jaz masiral.





Kako pa kolesar prenaša tako poškodbo in obenem še dirka, kako ste to vi občutili pri njem?
Sliši se grozno, a je vse odvisno od tega, kako je kost počena, na katerem mestu. Imeli smo primere, ko kolesarji tudi na nogo niso mogli stopiti. Takrat pa sta imela s Stannardom srečo v nesreči, saj sta še lahko nadaljevala z dirko. Zjutraj sta se sicer premikala kot 80 let stara dedka. Ko pa sta se ogrela, jima je bilo lažje. Očitno se da. Enkrat sem ga med tistim Tourom vprašal, zakaj se sploh še trudi, zakaj mora tako trpeti v bolečinah. Pa mi je rekel: “Tudi če odidem domov, bom imel še vedno zlomljeno medenico.”

Bralci knjige Prosto po G-ju bodo Gerainta Thomasa spoznali skozi njegove oči, mi pa smo ga skušali osvetliti še iz drugega zornega kota. Marko, ki je v ekipo Sky prišel leta 2013 in je dolga leta skrbel za Thomasa.

Niste pa skrbeli samo zanj?
Ne. Tisti boljši kolesarji imajo več besede pri tem, koga želijo ob sebi na dirkah. Od mehanikov in maserjev do športnih direktorjev. Že naslednje leto je potem Geraint zmagal na dirki E3. Dobil je tudi dirko Pariz–Nica in tako je imel tudi več besede pri odločitvah, koga si želi ob sebi. Izbral me je in tako sva v teh letih bila marsikje. Tudi na pripravah v Los Angelesu, kjer je treniral tudi Camero Wurf. Vem, da sem bil najprej v Avstraliji z enim delom ekipe, potem sem se mu pridružil v Ameriki.

Koliko pa sta bila zares skupaj?
Mislim, da sva skupaj oddelala 15 tritedenskih dirk. Skoraj na vseh dirkah. Bil sem tudi na drugih, ampak načeloma sva bila vsaj do Toura vedno na vseh dirkah in pripravah skupaj. Po Touru je ponavadi kar zaključil sezono. Mogoče je odpeljal še kakšno večdnevno dirko, ampak nič resnejšega.

Torej dobro veste, kakšna oseba je Geraint Thomas?
Pred kamero je marsikdo povsem drugačen kot v zasebnem življenju. A ne on. Ničesar ne skriva. Je tak, kot je. To, kar vidiš in slišiš v javnosti, to je on. Morda je malo bolj tih, ko sva sama ali na masaži.

Očitno so podkasti njegov pravi odraz. Tudi vi ste nekajkrat nastopali v njih. Se morda spomnite, kako se je začelo?
Želijo, da bi jih imel še več, kot jih je imel do zdaj. Ideja pa je bila, da sta se z Lukom med Tourom pogovarjala, da bi nekaj posnela in potem to predala novinarjem. Naj pač imajo to in naj ju potem ne sprašujejo toliko pred in po ciljih etap. Iz tega se je razvilo, kar se je.

Zdaj smo vajeni, da fantje zmagujejo ali pa so vsaj konkurenčni za zmago na vsaki dirki, na kateri nastopijo. Thomas je bil proizvod “stare šole”. Ponavadi je bil usmerjen v en velik cilj.
Vedno je imel en cilj. To je bilo to. V prejšnjih dveh letih je to bila Dirka po Italiji. Prej večinoma Dirka po Franciji. Izkazalo se je, da ne more biti v vrhunski formi na dveh tritedenskih dirkah v sezoni. S psihološkega vidika je bila navajen na to, da je delal za en cilj, potem pa se je rad tudi razpustil in po Touru je velikokrat tudi bolj ali manj zaključil sezono. Morda pa je tudi zato lahko med elito na visoki ravni preživel kar 19 sezon. Težko verjamem, da bodo imeli fantje, ki zdaj dirkajo od začetka do konca in skorajda celo leto ter zares živijo za ta šport, tako dolge kariere. Mislim, da bodo težko zdržali, vsaj na tako visoki ravni ne. Mislim, da te tak način življenja, ko si od decembra naprej skorajda na idealni teži, preveč izčrpa. Če pomislimo, G je bil pred koncem kariere še dvakrat na odru tritedenske dirke.





Omenili ste idealno težo, kilograme … To pa ni bila ravno njegova “domena”, kajne?
Kar naporno je bilo. Ampak ko se je projekta lotil resno, potem je bil pri tem stoodstoten. Velikokrat mi je poslal fotografijo s kakšne večerje, ko je imel na eni strani hamburger, na drugi pa solato. Spodaj pa mi je napisal, naj uganem, kateri obrok je njegov. Ponavadi je to bila solata. Res je znal biti povsem predan. Ko je šlo zares, potem ni bilo niti kapljice alkohola, nič piva, nič vina. Vse je bilo tako, kot mora biti, vse odmerjeno. Vključno s tehtanjem hrane, tako da je lahko kilograme izgubljal postopoma in ne prehitro, kar je v preteklosti tudi že naredil in potem plačal ceno za to. Ko padeš v to luknjo, se težko pobereš in v zadnjih letih je dozorel. Ko je moral shujšati, je hujšal na daljši rok in ne na dirkah. Je pa res, da je moral vedno hujšati, saj ima tako konstitucijo telesa. Njegova naravna teža bi morala biti 78 kilogramov, njegova dirkalna teža pa je v resnici deset kilogramov manj.

15 tritedenskih dirk, a ena manjka, kajne? Na Dirki po Franciji leta 2018, ki jo je dobil, vas ni bilo tam.
Vem. To mi tudi sam velikokrat pove. Ravno takrat se mi je rodila druga hčerka. Na dan, ko je dobil etapo na Alpe d’Huez. Imel se opravičljiv razlog, da me ni bilo zraven. Sicer bi bil z veseljem na tistem Touru, a obenem ne bi želel zamuditi rojstva hčerke. Tega ne zamenjam za noben Tour de France.

Pa sta bila kaj v stiku med tistim Tourom?
Sva bila kar vsak dan v stiku. Se mi zdi, da je bil takrat zares drugačen človek. Že na Dirki po Dofineji, ki jo je dobil, je začel verjeti, da lahko zmaga tudi na Touru. Spoznal je, da ima možnosti in da če bo kdaj zmagal, da bo lahko takrat. Res je bil v vrhunski formi. Chris Froome je bil sicer vodja v ekipi, a je prišel z Dirke po Italiji in ni bil tako zelo svež. Thomas je vse skupaj znal izkoristiti in na tistem Touru je bil ves njegov trud poplačan. Vse, kar je v preteklosti žrtvoval za druge, se mu je vrnilo. Tudi za Frooma je v preteklosti vse pustil na cesti in takrat se je končno obrnilo.

Kaj pa naslednje leto? Tour 2019 je končal na drugem mestu za Eganom Bernalom.
Slabši je bil že celoten uvod v sezono, saj se mu je po dobljenem Touru življenje povsem obrnilo na glavo. G je pač tak, da nikomur ne reče ne. Po zmagi pa so ga sprehajali od šova do šova, od zabave do zabave, od prireditve do prireditve. Ne vem, ali je bil od Toura do prvih skupnih priprav z ekipo desetkrat na kolesu. Spomnim se, da je še med pripravami moral odleteti v London, kjer so podeljevali nagrade za britanskega športnika leta. Takrat je bil med favoriti in na koncu je bil tudi izbran za športnika leta. Vse skupaj se je seveda zaključilo v jutranjih urah. Sam pa sem ga potem pobral na letališču in ga z avtomobilom spremljal, medtem ko je sam takoj šel s kolesom do hotela. Zaradi vsega tega je bila celotna sezona podrejena samo temu, da pride nazaj v normalo. Februarja sva takrat sama odšla na Tenerife in vseskozi je treniral po šest, sedem ur na dan. Ko vidiš vse odrekanje – morda je prvo riževo ploščico pojedel po šele petih urah vožnje – si rečeš, da ni nič čudnega, da so ti fantje taki šampioni. Takrat mu je uspelo in na Touru je bil drugi. Tisti plaz je sicer vse pokvaril, a na srečo je zmagal vsaj eden iz naše ekipe in ne iz konkurenčne.

Bil je eden redkih, ki se je v nadaljevanju kariere še lahko približal mladim kolesarjem. Kako je videl te spremembe?
Zdi se mu, da se je s covidom vse spremenilo. Kolesarstvo je postalo bolj eksplozivno, mlajši so začeli zmagovati. Prišel je predvsem Tadej Pogačar.

Eden izmed starejših, ki še lahko dirka z mlajšimi, je tudi Primož Roglič. Velikokrat ga Thomas omenja. Najbrž se bomo vsi še dolgo spominjali tistega preobrata na Svetih Višarjah, kajne?
Zame je to bil morda najtežji trenutek s Thomasom. Giro je bil že tako ali tako zelo zahteven. Kolesarje je skoraj tri tedne “pralo”. Malenkosti so pomembne. Thomas je bil več dni v rožnati majici in veliko šteje, če lahko greš takoj po cilju v avtobus pod topel tuš. On pa je moral na podelitev in je imel številne druge obveznosti. Vsak dan dodatna ura in pol zaradi različnih ceremonij. Vemo, kako organizirani so Italijani. Primož majice ni imel, tako da se je vsemu temu dodatnemu delu izognil in morda je bil tudi to jeziček na tehtnici. Morda pa tista sneta veriga. Ne veš, kaj bi bilo, če se mu veriga ne bi snela. Taka stvar ti lahko da dodatnih moči. Poleg tega smo imeli tudi nekaj nesreče s padcem, poškodbo in odstopom Tea Geoghegana Harta. Pavel Sivakov je zbolel in odstopil. Transferji so bili zelo dolgi. Večer pred kronometrom sva v hotel v Kranjsko Goro prišla ob 11.30. Sledila je še masaža, ob sedmih zjutraj pa je šel že na ogled kronometra. Kljub vsemu nam je takrat presenetljivo dobro kazalo. Če bi mu pred začetkom kdo ponudil drugo mesto v Rimu, potem bi najbrž takoj podpisal. Zdaj pa je še vedno tisti cmok v grlu, saj smo bili zares blizu zmagi. Pri 37 letih je v zadnjem kilometru in pol izgubil Giro. Zase lahko rečem, da je sreča, da ga je premagal Slovenec. Mogoče je bilo zame tudi zato nekoliko težje, saj nisem smel ravno odkrito navijati. Ampak vesel sem bil za Primoža, čeprav tega nisem smel pokazati.

Če je to bil najtežji trenutek, kateri pa je bil najlepši?
Mogoče kar zadnji. Zaključna prireditev v Cardiffu. Mislim, da si tak športnik zares zasluži primeren zaključek kariere in on jo je zaključil na zares lep način. Vzdušje je bilo noro. Mislim, da je to samo nagrada in obenem dokaz, kako uspešno 19-letno kariero je imel.

Ostajata v stiku?
Slišiva se. Enkrat, dvakrat na teden, čeprav se mu zdaj kar veliko stvari dogaja. Poroke, Ibiza, pa fantovščine in podobno. Ves čas je v akciji.

Za konec še eno vprašanje. Sicer ste zaposleni pri britanski ekipi, a vseeno imate tudi svoj center Re-St, kjer izkoriščate svoje znanje za pomoč ljudem. Katere majice krasijo stene teh prostorov?
Vse. Kar nekaj je rumenih, pa rožnate in rdeča, pa majica svetovnega prvaka in dres Sergeja Bubke. Thomasova rumena majica je pri vhodu.

Kaj pa levček?
Ta je pa doma.

Strokovno znanje, sodobne terapije in individualni pristop, dobrodošli v centru Re-St >>>