Tomaž Grm: Sem človek, ki potrebuje rezultat, potrebujem številke

“Kolesarstvo te zasvoji, kar sem izkusil tudi sam, ” pravi Tomaž Grm. Direktor Butan plina večino sponzorskih sredstev vloži v kolesarstvo, kar je v Sloveniji prava redkost. Pred štirimi leti je ta šport povsem prevzel tudi Grma: “Takrat sem se začel voziti na Toško čelo. Že to, da sem prvič prišel gor, je bil takrat uspeh. ” Grm se tukaj ni ustavil. Ustanovil je kolesarsko društvo Butan plin, obenem pa je vse bolj vpet tudi v profesionalne vode. Je pravi ljubitelj kolesarstva, odličen poslovnež. Eden tistih, ki jih kolesarstvo nujno potrebuje.

“Kolesarstvo in naše podjetje imata kar nekaj skupnih točk. Kolesarstvo poteka v naravi. Enako tudi mi plin dostavljamo predvsem izven večjih mest. Jeklenko dostavimo tudi na Kredarico. Plin je energija, ki jo prižgeš, in v sekundi dobiš, kar si hotel. Podobno je v kolesarstvu. Ko poženeš, takoj vložiš določeno energijo. Poleg tega je tukaj še trud. Da lahko nekaj dosežeš, se moraš za to dolgo truditi, ” pravi Grm o povezavi kolesarstva in Butan plina, ki je v 100-odstotni lasti podjetja Liquigas.

Zakaj ste se ustanovili kolesarsko društvo?

Gnala nas je ljubezen do kolesarstva. Rekli smo, da bi ljudi, ki radi kolesarijo, povezali z Butan plinom, kar se tiče dresov in reklamnih zadev pa tudi z Liquigasom. Sestavili smo obstoječe poslovne vezi, jih pomešali in rekli, da ustanovimo društvo, ki bo imelo določene ugodnosti. Ker smo sponzorji Maratona Franje, lahko koristimo tudi njihovo pomoč.
Organiziramo tudi izlete. Lani sta bila dva. Vse je odvisno od števila prijavljenih. Ponavadi se nas zbere dvajset, trideset, včasih tudi štirideset in se razvrstimo v skupine glede na sposobnosti. Aprila so eni startali iz Ljubljane, drugi iz Postojne. Šli smo na Primorsko, v Drago na kmečki turizem. Tisti “čuknjeni ” smo se s kolesi tudi vrnili domov, pametnejši pa so ostali, se še nekoliko poveselili in potem z organiziranim prevozom odšli nazaj. Jeseni smo šli do Rižane.

Kaj ima od tega Butan plin?

Stroške (smeh). Članarina je simbolična in znaša deset evrov. Tudi pri izletih organiziramo in ponudimo brezplačno ali skoraj brezplačno kosilo, kar je v bistvu že zapravljen denar. Poleg tega imajo člani ugodnosti pri opremi. Včlani se lahko kdor koli, tega ne pogojujemo s tem, da bi moral biti nekdo tukaj zaposlen ali da ne bi smel biti član drugih društev.

Tudi sami ste ljubitelj kolesarstva. Koliko kilometrov naredite v eni sezoni?

Pred dvema letoma sem jih kakšnih 3500. Lani, torej do konca oktobra 2010, sem jih imel 5000. Takrat sem prve kilometre naredil šele aprila, največ sem jih prevozil v zadnjih treh tednih pred Franjo. Novembra se zame začne nova sezona.

Je bilo prvo kolo že Cannondale?

Ne. Bil je Moser. Najprej sem si hotel kupiti treking kolo, potem pa me je prijatelj prepričal, da se z mano nihče ne bo vozil, saj imajo vsi cestna kolesa. Tako sem kupil rabljeno kolo pri Adrii Mobilu. Potem pa... Če imaš zelen dres, moraš imeti tudi primerno kolo. In prišel je Cannondale. Ko imaš novo kolo, misliš, da ima motorček. Prvo rundo me je kar odneslo.

Kateri trening je bil za vas najtežji?

Kraljevi trojček. Mangart, Vršič in Krvavec. Prvič sem šel za več dni, potem pa sem si rekel, da bi te tri vrhove premagal v enem dnevu. Startal sem v Logu pod Mangartom, se povzpel na Mangart, sledil je Vršič in potem še Krvavec. Končal sem v Ljubljani. To smo do zdaj z družbo naredili že dvakrat. Tura je dolga nekaj več kot 220 kilometrov, višinskih metrov pa je okrog 4600. Ko smo šli prvič, nas je v Cerkljah presenetila zapora ceste, tako da smo morali v Kamnik in se s tiste smeri povzpeti na Krvavec. Take stvari ti dajo še dodatno klofuto, vendar sploh ni bilo vprašanje, ali vztrajati ali odnehati. Lani je deževalo, pa nas to ni ustavilo. Ko se za nekaj odločim, potem grem. Pri tem pa nikoli nisem popustil.

Vam je kateri izmed vzponov še posebej ostal v spominu?

Pred tremi leti smo šli na turi iz Ljubljane v Idrijo, Tolmin in Bovec ter čez Vršič v Tržič, Kamnik in Ljubljano. Pred tem sem na maratonu Alpe poškodoval zadnji obroč. Kasneje so mi ga posodili iz Adrie Mobila. Pri vzponu na Vršič sem imel srčni utrip vseskozi med 95 in sto odstotki. Šele naslednji dan sem štel zobnike na obroču in ugotovil, da jih je na največjem zgolj 23 namesto 27. Na Vršič sem najbrž vrtel okrog 20 obratov na minuto (smeh). Šlo je res počasi. Spomnim se, da me je pustila za seboj ena od udeleženk, ki sploh ni delovala kot huda kolesarka.

Kako uskladite zahtevno službo, kolesarstvo in družino?

Igralci golfa pravijo, da med igro opravijo velik del posla. V kolesarstvu to ne gre, vsaj pri meni ne. Vse je stvar organizacije časa, in če ga znaš porazdeliti, potem gre. Pred dvema letoma sem dobil hčerko, ki se je aprila začela zbujati ob pol šestih. Majhnemu otroku v takem obdobju oče ne more prav veliko pomagati, zato sem se zbudil, se oblekel in šel za dve uri na trening. Ob osmih sem bil v službi. Kdo drug bi na primer šel v sosednjo sobo in zaspal. Ob sobotah in nedeljah, če narediš dober trening, porabiš za to vsaj štiri ure. Včasih je šla z mano še punca, zdaj ne more, tako da grem sam. Veliko je jutranjih ur. Vendar mi to omogoča, da sem tudi med tednom vsaj dvakrat do trikrat aktiven. Zdaj sem začel tudi s spiningom in valji.

Po odgovorih sodeč, ste pri treningih pozorni tudi na malenkosti.

Sem človek, ki potrebuje rezultat, potrebujem številke. Zato sem zdaj kupil tudi SRM. Najhuje je bilo, ko sem na Franji ob padcu izgubil števec. Zadal sem si cilj, da bom okrog prišel v manj kot štirih urah, in tako nisem vedel, ali mi bo uspelo. Potem sem v cilj prišel po treh urah in 59 minutah. Ne vem, kaj bi naredil, če bi bilo štiri ure in sekunda.

Če opravljate številne resne intervalne treninge, to pomeni, da si želite dobro nastopiti na določenih dirkah?

Gre za kratkoročne in dolgoročne užitke. Kot pri hrani. Pojesti nekaj sladkega je super, vendar je okus čokolade dober le nekaj časa. Na dolgi rok pa se srečaš s težavo. Pridobiš kilogram, dva preveč. Intervale opravljam zato, da bi napredoval in da bom naslednjič določen vzpon lažje premagal. Mislim, da mi je to uspelo. Dirko po Franji sem premagal pol ure hitreje. Letos si želim biti na Franji še boljši, rad pa bi še hitreje odpeljal 90-kilometrski kronometer na Bledu. Vmes bom šel tudi na maraton Alpe. Tisti vrhovi so resnično lepi.

S kolesarstvom ste povezani tudi poslovno. Ga zato spremljate z drugačnega zornega kota kot večina drugih kolesarskih navdušencev?

Niti ne. Drugače gledam bolj zato, ker sem se veliko naučil iz dogodkov, ki sem jih sam doživel. Kolesarstvo je edini individualni šport, ki v resnici ni individualen. Vsak misli, da so najbolj pomembne noge, vendar je zelo pomembna tudi glava. Če se “zaletavaš ”, nisi naredil nič. Sam sem to izkusil na famozni Dolski rundi. Takoj sem šel na “firngo ” in seveda nisem prišel niti do Spodnjega Hotiča. Ampak tako je. Takrat si poln elana, adrenalina, dvakrat greš naprej, si rečeš, da si dober in se ne boš vozil v ozadju. Potem vidiš, da ne gre. V kolesarstvu tisti, ki zmaga, ni nujno najboljši.

S kolesarstvom se ukvarja kar nekaj poslovnežev. Greste kdaj skupaj na trening?

Nekajkrat smo imeli s pomočjo Gorazda Penka ogled Franje. Tudi Adria Mobil za svoje sponzorje organizira kolesarsko srečanje. To je vse.

Ali redno spremljate, kaj se dogaja v profesionalnem kolesarstvu?

Vse spremljam prek dveh internetnih medijev. To sta cyclingnews.com in bicikel.com. Redno prejemam klipinge iz Adrie Mobila. Tudi največje dirke si rad pogledam, vendar sem daleč od tega, da bi dobro poznal kolesarje.

Butan plin ne sponzorira samo kolesarjev.

Največ vlagamo v kolesarstvo. Lani smo drugi največji posel sklenili z Nogometno zvezo Slovenije. Prisotni smo še v rokometu, včasih smo pomagali v smučarskih skokih, podpirali smo veslače. Butan plin je v tej zgodbi zelo majhno podjetje. Mi se s prometom, ki znaša okrog 34 milijonov evrov, ne glede na odstotek, ki ga lahko namenimo za sponzoriranje športnikov, ne moremo primerjati s podjetji, ki imajo stokrat večji promet.
Dve leti smo podpirali tudi Marka Baloha, vendar nismo bili zadovoljni, saj DOS v Sloveniji ni dovolj prepoznaven. Zaradi dobrega srca in volje smo sodelovanje podaljšali še za eno leto. Lani je dosegel nekaj dobrih rezultatov, vendar vsega pač ne moreš pokrivati in moraš komu kdaj reči tudi ne. Upam, da bo našel sponzorje. Mislim, da je tako dober, da mu to lahko uspe.

Kot sponzor ste povezani tudi z dirko po Sloveniji.

To se je začelo še pred mojim prihodom. Najprej smo zgolj dali denar. Potem smo dirko spremljali v živo in tja vozili tudi poslovne partnerje. Kolesarstvo še ni tako zanimivo, da bi pritegnilo množice, zato smo pred dvema letoma naredili dobrodelni vzpon na Ljubljanski grad. Hoteli smo narediti nekaj več, pritegniti več ljudi. Lani smo se temu izognili zaradi svetovnega prvenstva v nogometu. Letos še ne vemo, kako bo. Organizatorje prepričujemo, pritiskamo nanje, da bi naredili vsaj prolog, ki bi dirko naredil bolj zanimivo.

Imate poleg prologa v mislih še kakšno spremembo?

To je začaran krog. Verjamem, da se v Adrii Mobilu trudijo, vendar se bojim, da kar se tiče prepoznavnosti dirke v širši javnosti, bolj stopicamo oziroma se zelo počasi premikamo. Odlično je, da so na start pripeljali vrhunske kolesarje, ki se jih ne bi sramovala nobena dirka. Tudi nad organizacijo se vsaj kolesarji Liquigasa niso pritoževali. Manjka pa pika na i, kako dirko približati javnosti. Slovenci smo ljubitelji rekreativnega kolesarstva, če pa bi koga vprašali, ali bi znal našteti pet najboljših slovenskih kolesarjev, ne vem, če bi jih takoj izstrelil. Najlažje je reči, da so za to krivi mediji, ki o tem ne poročajo dovolj. Najbrž bi morala k zadevi pristopiti medijska hiša, ki bi se zavezala, da bo o dogodku poročala več.
Seveda mora biti tudi dirka zanimiva, če ni zgodbe, potem je novinarjem toliko težje pisati o tem. Mislim, da bi bil že samo prolog dobra rešitev. Obenem se je treba odločiti, ali je večjo publiko lažje dobiti v manjših mestih ali pa bi morali dirko pripeljati v prestolnico. V Ljubljani je v vsakem trenutku določeno število ljudi, obenem pa bi morali organizirati še kakšen koncert in ljudem ponuditi več stvari. Kolesarstvo je za obiskovalce “zoprno ”, ker se ne odvija v dvorani ali na stadionu, zato menim, da je treba čim več narediti na čim manjšem prostoru.

Kako lahko nekomu uspe na start tako majhne dirke privabiti vrhunske kolesarje?

Z denarjem, poznanstvi in vezami. Tudi mi smo že lani razčistili stvari z Liquigasom. Odločili smo se, da jih za dirko po Sloveniji financiramo, vendar samo dobro ekipo. Če pripeljejo kolesarje, ki ne posežejo po vrhu ali po prvih treh mestih, potem to za nas ni zadovoljivo. Isto velja tudi za letošnjo sezono.

Liquigas ohranja tradicijo, da ima v svojih vrstah vsaj enega Slovenca. Gorazd Štangelj, Matej Mugerli in zdaj Kristjan Koren.

Gre za nekakšen tihi, nenapisan dogovor. Če je možno, potem naj bi bila v klubu po en Slovenec in Hrvat, saj ima Liquigas podjetje tudi na Hrvaškem. S tem državi, v kateri  si, pokažeš, da jo spoštuješ.

Veliko se je govorilo o možnostih, da bi v Sloveniji sestavili pravo profesionalno ekipo, ki bi nastopala na največjih dirkah. Menite, da obstajajo možnosti za kaj takega?

Sanje so dovoljene in upanje umre zadnje. Če govorimo o pravi profesionalni ekipi, potem potrebujemo okrog osem milijonov evrov letno. Slovenija ima težavo: majhnost. Liquigas ima to moč, da prepriča še druge sponzorje, da vložijo denar in sredstva, ker vsi vedo, da je Italija 58-milijonsko tržišče in da je ekipa prepoznavna po vsej Italiji.
To, kar dosegajo slovenski športniki, je noro, super. Vendar gre tukaj za račun brez krčmarja. Kdo bi dal denar, položil pet milijonov evrov? Takega podjetja ni. V kolesarstvo je mogoče najbolj zaljubljen Mirko Tuš, vendar ne verjamem, da je pripravljen vložiti večjo vsoto denarja za tako ekipo. Če je, potem je to pohvalno in lahko tudi mi zraven prispevamo kakšno malenkost. Tudi tista podjetja, ki bi bila drugi ali tretji sponzorji, bi morala dati veliko denarja. S takšno ekipo bi se oglaševali predvsem v tujini in od tega bi največ imela slovenska izvozna podjetja. Zdi se mi, da so ta, kar se sponzoriranja tiče, zelo zaprta. Mogoče bi lahko nekaj prispevala država, ki bi si želela povečati prepoznavnost. Mislim pa, da bi zelo težko k nam pripeljali tuja podjetja, ki bi bila pripravljena sponzorirati slovensko ekipo in slovenske kolesarje. To ni preprosto.
Tu je še ena težava. Vemo, da tudi Liquigas prvo leto ni bil tako dober kot lani. Denar za sponzorstvo pa je treba vložiti danes. Lahko se zgodi, da se bo najboljši kolesar v najpomembnejšem trenutku slabo počutil in ne bo mogel biti med prvimi tremi, četrtega pa se nihče več ne spomni. Sponzorji postanejo nervozni. Zato morajo biti taki projekti dolgoročni. Če bi hoteli imeti ekipo vsaj tri leta, potem že govorimo vsaj o 20 milijonih evrov.

foto: Boštjan Svete