Tour se dobiva dan za dnem - revija Bicikel plus Tour 2026

113. izvedba največje kolesarske dirke na svetu za kolesarje pomeni vrhunec kariere, za ekipe dokaz vrednosti, za mesta in pokrajine pa eno največjih športno-turističnih izložb, ki jih je mogoče gostiti.

V zadnjih letih smo se v Sloveniji na to dirko začeli pripravljati drugače. Ne več z vprašanjem, ali bo slovenski kolesar opazen, temveč z vprašanjem, kaj lahko znova doseže v boju za vrh. Tadej Pogačar bo letos napadal peto zmago na Dirki po Franciji, kar bi ga postavilo v družbo kolesarjev, ki so na dirki zmagali petkrat: Jacques Anquetil, Bernard Hinault, Eddy Merckx, Miguel Indurain ter neuradno Lance Armstrong.

Ob Pogačarju ostaja slovenski pogled usmerjen tudi v vse druge kolesarje, ki so v zadnjem desetletju pomagali premakniti slovensko kolesarstvo iz vloge opazovalca v vlogo enega od središč svetovne karavane.

A Tour se ne dobi z eno veliko potezo. To je v knjigi Prosto po G-ju zelo natančno opisal Geraint Thomas, zmagovalec Dirke po Franciji leta 2018. Preden je sam oblekel rumeno majico v Parizu, je od blizu gledal, kako se osvaja Tour, ko je pomagal drugim v najtežjih trenutkih. Dirko je označil za svojo šolo, kruto učiteljico in na koncu tudi diplomo. Njegova misel je preprosta, a za Tour bistvena: največje dirke ne dobiš z enim spektakularnim dnevom v gorah, ne dobiš je samo z izjemno vožnjo na čas, temveč tako, da večino dni narediš vse prav. Preživiš tlakovce, v pelotonu si izboriš varno mesto, varčuješ z energijo, ne tvegaš po nepotrebnem in razumeš, kdaj je dovolj osemdeset odstotkov, ker ti lahko preostalih dvajset v gorah prinese minuto.

Prav zato je Tour tako zahteven za razlago in tako nehvaležen za napovedovanje. Na njem ni nepomembnih dni. Prvi teden lahko uniči načrte še pred gorami. Ekipna vožnja na čas lahko pokaže, kdo ima ob sebi pravo podporo. Kronometer lahko razkrije, kdo je pripravljen do najmanjše podrobnosti. V gorah pa se vse, kar se je kopičilo dan za dnem, nenadoma pokaže brez olepševanja. Tam ni več prostora za skrivanje.

Letos bo ta gorski preizkus še posebej simbolen. Kar dve etapi se bosta končali na Alpe d’Huezu, enem najbolj znamenitih prizorišč v zgodovini Dirke po Franciji. To ni samo vzpon z enaindvajsetimi ovinki, množicami gledalcev in imeni zmagovalcev, zapisanimi v kolesarski mitologiji. To je kraj, kjer se Tour zgosti v eno samo podobo: vročina, hrup, zastave, bolečina, napadi in lovljenje zadnjih rezerv. Thomas je prav tam leta 2018 v rumeni majici dobil gorsko etapo. Pozneje je priznal, da je sprva razmišljal predvsem o tem, kako zadržati prednost pred tekmeci v skupnem seštevku, nato pa je vprašanje o etapni zmagi zasejalo upanje, ali morda lahko vzame še več. Na koncu je po dolgem dnevu čez Madeleine, Croix de Fer in zaključnem vzponu na Alpe d’Huez zmagal v sprintu. Nejevera po cilju je povedala skoraj več kot rezultat.

Ta zgodba je pomembna tudi za letošnjo dirko. Alpe d’Huez se vrača v dvojni vlogi, kot znano gledališče in kot past. Prvi zaključek bo nosil težo klasičnega vzpona, drugi bo peloton pripeljal skozi manj znana zadnja vrata prek Col de Sarenne. Če bo dirka do takrat še odprta, bo prav ta dvojček lahko odločil Tour. Če bo že navidezno odločena, jo lahko znova odpre.

V tej številki zato Dirko po Franciji obravnavamo z več strani. Predstavljamo traso 113. izvedbe, prve dni v Barceloni, zgodovino voženj na čas, pomen Grand Départa za gostitelje, žensko Dirko po Franciji in njeno vse večjo težo, pa tudi zgodovinsko vprašanje, kako težko je osvojiti peti Tour. Ob tem se znova vračamo k vzponom, ki iz kolesarjev naredijo junake, in k številkam, ki razkrivajo, zakaj je Tour hkrati šport, posel, tradicija in predstava.

Pred nami je dirka, na kateri bodo pričakovanja visoka, a prav zato bo treba znova potrpežljivo spremljati vsak dan posebej. Tour se ne konča na prvi gorski etapi, ne na prvem kronometru in ne ob prvem napadu favoritov. Konča se šele, ko kolesar za sabo pusti vse nevarnosti, vse slabe dneve, vse napačne položaje v pelotonu in vse trenutke, ko bi lahko porabil preveč. Zato je Dirka po Franciji še vedno največja. Ne nagradi samo najmočnejšega dneva. Nagradi kolesarja, ki tri tedne najredkeje naredi napako.

KAZALO