Trije kolesarji Visme izgubili boj za zmago

Dwars door Vlaanderen predstavlja še nekakšno zadnjo tekmovalno pripravo na veliko dirko po Flandriji. Dirka se je začela v Roeselareju, končala pa v Waregemu. Dolga je bila 184 kilometrov. Na startu so bili številnih vrhunski kolesarji, čeprav sta vseeno manjkala Tadej Pogačar in Mathieu Van der Poel, ki ju pričakujemo povsem v ospredju na dirki po Flandriji.

Tu pa je bil med drugimi tudi Wout Van Aert, ki je še velik dolžnik letošnje sezone. Na startu je bil tudi Matej Mohorič. Sicer pa so kolesarji tudi po zaslugi vetra v hrbet in rahlo iz strani postavili rekordno povprečno hitrost, saj je ta na koncu znašala kar 46,587 km/h, tako da so progo premagali v manj kot štirih urah. A vse te številke zbledijo ob spremljanju dogajanja v samem zaključku.

Najprej pa na začetek. V prvih 60 kilometrih sploh ni prišlo do pravega pobega. Potem se je izoblikovala ubežna skupina, ki so jo sestavljali Taco van der Hoorn (Intermarché-Wanty), Joshua Giddings (Lotto), Lewis Askey (Groupama-FDJ), Mikkel Bjerg (UAE Team Emirates-XRG), Fabio Christen (Q36.5 Pro Cycling Team), Rasmus Pedersen (Decathlon AG2R La Mondiale), Ceriel Desal (Wagner Bazin WB) in Petr Kelemen (Tudor Pro Cycling).

Kljub vsemu si več kot dobre minute prednosti niso uspeli privoziti in dobrih 90 kilometrov pred ciljem smo videli napad Wouta Van Aerta. Sledila so pospeševanja Madsa Pedersena, Neilsona Powlessa in Josha Tarlinga. Veliko stvari se je spremenilo, a nič pomembnejša se ni zgodilovse do 56 kilometrov pred ciljem. Tam se je Visma Lease a Bike odločila za ekipni napad.

Ob vožnji v vetru s strani so napadli Van Aert, Benoot, Jorgenson, Affini in Van Baarle. Ujeli so ubežnike, potem pa se je izoblikovala skupinica, ki je v ospredju vztrajala do cilja. To so sestavljali trij člani Visme Tiesj Benoot, lanski zmagovalec Matteo Jorgenson in Wout Van Aert ter Neilson Powless. Sicer so imeli manjšo prednost, a povsem se tudi niso mogli sprostiti, saj so bili tudi za njimi zelo aktivni kolesarji, kot so Pedersen, Sheffield, Kung …

Zato je v naslednjih 20 kilometrih razlika bila vseskozi manjša od pol minute. Ko je želel Powless izpustiti nekaj menjav v ospredju, mu je Benoot dal vedeti, da tega ne bo mogel početi, saj je naredil luknjo, ki jo je moral Američan zakrpati. Zato je še naprej raje sodeloval. Zdelo se je, da ima Visma vse pod nadzorom, nihče izmed treh kolesarjev se v zaključku ni odločil za napad in tako je prišla četverica v sprint, ki bi ga moral po vsej logiki dobiti Van Aert. Powless je sprint začel z zadnjega mesta.

Američan pa je bil najmočnejši, močnejši tudi od Van Aerta in slavil je lahko zasluženo, predvsem pa, glede na dogajanje presenetljivo zmago. Van Aert je bil drugi, tretji Benoot, četrti pa Jorgenson. Mad Pedersen je dobil sprint prve zasledovalne skupine, ki je zaostala za 45 sekund. Sledili so Tibor del Grosso, Dries De Bondt, Arjen Livnys, Stfan Kung, Alec Segaert, Rasmus Tiller … Matej Mohorič je bil z več kot petimi minutami zaostanka 49. Kaj pa so po koncu povedali razočarani kolesarji Visme in presrečni zmagovalec?

Neilson Powless: Resnično ne morem verjeti. Počutil sem se res dobro, vendar pa v skupini, v kateri sem bil, nisem verjel, da lahko pridem do zmage. Mislil sem, da dirkam za drugo mesto. Menil sem, da je Wout v sprintu najmočnejši, tako da bi ljudje zares lahko stavili nanj. Niti v sanjah si ne bi mislil, da ga lahko v sprintu premagam. V zadnji ovinek sem prišel tri ali štiri kilometre na uro hitreje od Wouta. To je najpomembnejša zmaga v mojem življenju in upam, da se bom lahko za zmago ali vsaj oder potegoval tudi na dirki po Flandriji.

Wout Van Aert: Če imaš spredaj tri od štirih kolesarjev in ne zmagaš, potem si zagotovo naredil veliko napako. Sam sem odgovoren za to, saj sem se odločil, da počakamo na sprint, tako da sem prosil Mattea in Tiesja, če samo nadzirata vse skupaj in me pripeljeta v sprint. Bil sem prepričan, da mi lahko uspe zmagati, vendar pa so me izdali krči in izkazalo se je, da je Neilson močnejši. V zaključku sem bil preveč sebičen, saj sem si te zmage po vseh kritikah in vseh težavah v lanskem letu zelo želel. Mislil sem samo nase in nisem želel, da dirko dobi kdorkoli drugi. To nisem jaz in zato sem zelo razočaran. To nisem jaz in to je proti mojim načelom. Zmagati tako ali tako ne bi mogel, če ne bi imel klubskih kolegov. Zato je vse to moja krivda.

Tiesj Benoot: Mislim, da je za nami dobra dirka. Prvič letos smo na klasikah uresničili načrt. Skoraj popolno. Po tem, kar se mu je dogajalo lani, smo vsi želeli, da pride Wout do zmage in v zaključku smo vse vzeli za preveč samoumevno. Neilsona bi morali napasti že v zadnjih petih kilometrih. Predtem je bilo preveč tvegano, saj zasledovalci niso bili tako daleč zadaj. Tako zelo smo si želeli, da do zmage pride Wout, da smo za to preveč tvegali. Zakaj taka odločitev? Matteo je tu zmagal lani, sam pa sem z Woutom zelo dolgo časa preživel na pripravah na Tenerifu. Bolj sem njemu priželel zmago kot sebi. To je bila neumna odločitev. Vse čestitke pa gredo Neilsonu. Bil je zelo močan in je tudi sodeloval. Mi pa bi ga morali bolj izpostaviti. Končno pa smo dirkali, kakor smo si želeli. Na to smo dolgo čakali. Danes nam je to uspelo.

Matteo Jorgenson: Vse do desetih kilometrov pred ciljem smo dirkali odlično. Potem smo se odločili, da pripeljemo Wouta v sprint in to je bila, če smo odkriti, napačno odločitev. Poleg tega smo podcenjevali Neilsona, ki mu lahko samo čestitam. Odlično je sprinta. Ne morem reči, da me je presenetil, saj vem, kako hiter je lahko in kako je eksploziven. V avtomobilu so se odločili, da gremo na sprint in ne poskušamo z napadom. Do te odločitve smo prišli, ker nismo bili povsem prepričani, če imamo dovoj prednosti pred ostalimi. Sprejeli smo napačno odločitev.