Tudi rumene majice so bile rdeče laterne

Po 9. etapi je zadnjeuvrščeni kolesar na Dirki po Franciji Sam Bennet iz ekipe Bora-Argon 18. Po polovici Toura bo zelo zanimivo opazovati, kateri kolesarji se bodo izmenjevali na repu generalne razvrstitve. Morda se na prvi pogled ne zdi tako, a v tem drobnih spremembah dna lestvice se lahko skrivajo fantastične zgodbe.

V založbi Aktivni mediji smo se (tudi zaradi tega) s prevodom knjige Rdeča laterna: zadnji kolesar na Dirki po Franciji lotili odstiranja tančic s tabuja zadnjih mest v kolesarstvu. Na njih se namreč zaradi zakonitosti dirkanja velikokrat znajdejo požrtvovalni in tudi sicer izvrstni kolesarji. V sklepnem delu večtedenskih dirk pa nekateri za zadnje mesto celo dirkajo.

Ime za kolesarja, ki po treh tednih uradno zasede zadnje mesto na Touru, je rdeča laterna ali po francosko lanterne rouge. Izvira iz rdeče svetilke, ki je bila včasih obešena na zadnjem vagonu vlaka in je strojevodje opozarjala na nevarnost v daljavi.

Pestra zgodovina Toura razkriva, da so imeli vodilni možje tekmovanja že nekoče podobne prebliske, zamisli in odnos do kolesarjev kot danes. Še več, nekajkrat se je zgodilo celo, da so bile rdeče laterne celo nosilci rumenih majic. Med zadnjimi je rep dirke prikrojeval tehnični direktor Toura med letoma 2005 in 2013 Jean-François Pescheux, a nekdo se je moral tega spomniti prvi. V nadaljevanju zato objavljamo odlomek iz knjige Rdeča laterna, ki bolje osvetljuje dogajanje nekoč (in seveda danes):

Prikrojevanje repa dirke je bilo eno zadnjih Pescheuxevih dejanj – in eno prvih za Jacquesa Goddeta, ko je leta 1936 prevzel položaj direktorja dirke. Tako on kot Desgrange, ki je dirko pri Charlevillu, potem ko jo je opustil, še vedno spremljal izza svoje mize, sta se ukvarjala z vprašanjem, kako doseči, da bi tekmovalci dejansko tekmovali. Pritoževala sta se nad lenimi kolesarji, ki so jemali ravninske etape preveč zlahka in potem dali vse od sebe v gorah, se skrivali v glavnini, da bi ohranili svoje moči, ali tekmovali "samo"

Leta 1939 je Goddet prenovil dirko. Število etap je povečal s 15 na 24 in vse precej skrajšal, vpeljal pa je tudi številne ukrepe za hitrejše in bolj spektakularno dirkanje. Od teh so bili najlažje razumljivi "Departs Sépar" oziroma to, čemur danes pravimo vožnja na čas, vključno s prvim gorskim kronometrom na Dirki po Franciji čez najvišji prelaz v Alpah, 2779 metrov visoki Col de l’Iseran. Leta 1939 jih je bilo veliko. Uvedel je tudi veliko več bonifikacijskih sekund in točkovanje gorskih ciljev ter kompleksen sistem razdelitve finančnih nagrad ob koncu etap. Če je kolesar zmagal z več kot 20 minutami prednosti, je pobral polovico denarja vseh drugih za etapo. Če jih je prispelo do sedem skupaj, so se sodniki po najboljših močeh potrudili, da so jih razvrstili in pravično razdelili nagrado, če pa jih je prispelo dvanajst, so razdelili denar na enake dele. S 13 kolesarji ali več skupaj na cilju se je skupna vsota denarja zmanjšala. Še več, vsako večjo skupino je naslednji dan na velodromu čakala 1000 metrov dolga dirka na izpadanje.

Ste razumeli vse to? Tu je še eno pravilo: "Po vsaki od prvih 14 etap je prvi izločen prav zadnji kolesar v skupni razvrstitvi."

To pravilo – 41. člen – je vpeljalo nekaj podobnega cestni različici priljubljene dirke na velodromu, poimenovane »Hudič" je zapisal Desgrange.

In tako se je Tour leta 1939 začel. Po prvi etapi, ki jo je v sprintu dobil Améd–Pariz. Boril se je z izčrpanostjo, razgibanim terenom in silovitim nasprotnim vetrom, vendar je bila to dolga, počasna vožnja v izločitev.

Naslednji dan, ki je bil namenjen počitku, je prišlo do upora zaradi nepravičnosti Majerusovega odhoda. Vodja skupne švicarsko-luksemburške ekipe Mathias Clemens ga je ocenil za katastrofo, saj je zaradi novega pravila izgubil že tri kolesarje in so mu ostali samo še štirje. Majerus je bil steber ekipe in po Clemensovih besedah človek, ki je skrbel za visoko moralo v ekipi: "Mislim, da bomo brez Majerusa izgubili ta Tour," je potrto dejal.

Majerus sam je Henriju Desgrangeu napisal pismo, objavljeno v L'Autu, v katerem je izrazil svoje razočaranje, toda oblasti so bile neomajne in izločitev je obveljala.[3]

Tour leta 1939 je bil od začetka skoraj brez pravih zvezd, deloma tudi zaradi odsotnosti Italijanov in Nemcev. Ko je Majerus odšel, jih je bilo še toliko manj. Kmalu se je položaj še poslabšal. Améd". Še vedno je tekmoval – s pojasnilom, da mu je bilo zaradi izjemne težavnosti Toura dovoljeno ostati.

Teden pozneje se je pojavilo še eno obvestilo, da je pravilo o samodejnem izločanju do preklica opuščeno. Preklica ni bilo.

So komisarji tako ravnali zaradi preračunljivosti? Fournier je takrat v sprinterski razvrstitvi vodil, in če bi se znebili še enega dobrega kolesarja, bi tvegali odpor navijačev in povzročili še večje nasprotovanje, kot so ga z Majerusom. Če je bila osnova za odločitev ugajanje javnosti in prodajanje časopisov, se je ta zamisel izplačala, kajti Fournier je odtlej poročevalcem ponudil veliko gradiva. V začetnih fazah dirke je priznal, da se ni še nikoli vzpel na pravo goro. "Gore? To je povsem nekaj drugega,"

Razlika med vzpenjanjem na hrib in goro je precejšnja; med kolesarjenjem na goro in dirkanjem nanjo pa še toliko večja. Améd".

Fournier je po spustu z gora na ravnem vinogradniškem jugu pojedel preveč grozdja in mu je bilo zelo slabo. Nekoliko kasneje je s kolesa odstranil obroč in ga dal Archambaudu, ko je njegov kapetan potreboval rezervo, vendar se je nadomestek, ko ga je končno dobil, drgnil ob podsedežno cev. Še več časa je izgubil z iskanjem gledalca, ki bi mu dal distančnike s svojega kolesa, da bi se obroč končno pravilno usedel, in šele nato je sam odpeljal 60 kilometrov proti cilju.

"Goni, goni in še naprej goni. Goni do ciljne črte, kjer ugotovi, da je v skupni razvrstitvi zadnji. In jutri se bo spet vrnil na kolo,"

Nazadnje si je Fournier oziroma Médoche, kot je postal znan, prigrizel nazaj nekaj časa, se dvignil v razvrstitvi in Armand Le Moal iz bretonske regionalne ekipe je zdrsnil na zadnje mesto. Le Moal, prav tako debitant v gorah, je domišljavo zatrjeval, da mu te vzpetinice, ki jih še nikoli ni videl, ne vzbujajo skrbi ("Alpe in Pireneji, to zmorem brez problema. leta 1939.

Morda se zdi nenavadno, da se v ozadju trudijo tudi rumene majice in se borijo proti izločitvi, toda Fournier in Majerus nista edini rdeči laterni, ki sta nosila rumeno majico. "To so moje otroške sanje. Vedno sem občudoval maillot jaune in resnično nisem nikdar mislil, da jo bom nekega dne nosil,"

Tudi Joseph Groussard (lanterne rouge 1965) in Jean-Pierre Genet (1967) sta nekaj etap nosila rumeno majico in med zadnjeuvrščenimi je veliko večkratnih etapnih zmagovalcev Toura, vključno z Gilbertom Glausom (1984), ki je na Elizejskih poljanah leta 1983 premagal Seana Kellyja in oropal velikega Irca vseh etapnih zmag, ki bi se ujemale z njegovo zeleno majico tistega leta. Mnoge laterne pogosto zmagujejo tudi izven Dirke po Franciji. Groussard je dobil dirko Milano–Pariz (spet Glaus), francoski državni prvak (Anatole Novak, 1964), državni prvak v vožnji na čas (Kanadčan Svein Tuft, zadnji mož leta 2013), zmagovalec Dirke po Nemčiji (Guido de Santi, 1949) in vsaj dva olimpijca z medaljama (Claude Rouer, 1953, in Philippe Gaumont, 1997), ki sta dobila bron v moški ekipni vožnji na čas, čeprav seveda na različnih olimpijskih igrah).

Če razširimo skupino "pravih–Roubaix (Magnus Bäckstedt) in še mnogi drugi. Papirnata svetilka se morda ne poda v vitrino, a pogosto ni edina nagrada na polici.