Tunizija: dan ko bi prišel prav vsegorec

Dan se je začel mukotrpno, s filigranskim odstranjevanjem drobnega trnja iz enajstih plaščev (in ne desetih, kot sem poročal včeraj). Takole, za kakšni dve urici dela … Čas je torej za nov nauk iz puščave: malih grmičkov s površino, ki je približno enaka površini kravjaka in višini, ki je kakšnih deset centimetrov večja, se je nujno izogibati, podobno, kot se je nujno izogibati kravjakom. Šop nečesa zelenega je lahko videti fotogeničen, ampak samo, dokler je daleč stran od zračnic.

Spet v gorah
Zahvaljujoč zgoraj opisani operaciji smo etapo današnjega dne nekoliko skrajšali, a z bistvenim smo opravili. Cel dan smo se preganjali po razgibanem brezpotju v gorovju Džebel Askariya. Hitri kolovozi s peščenimi in skalnatimi prehodi niso toliko zahtevni, kolikor zaradi nenadnih sprememb podlage terjajo precej zbranosti. Tokrat sem bil kar vesel, da smo po malici obrnili in se spustili po isti trasi. To je bilo dobro. Namreč, gor grede sem predvsem užival v razgledih na nore skalne formacije in na belino slanega jezera Šot al Džerid, in, vsaj toliko časa, kot gonil, s fotoaparatom čepel ob poti. Nazaj grede pa sem spustil zavore in na ovinkih brezskrbno narisal nekaj črt. Paše! Tam ne poznajo Uredbe.

Skozi čudovito suho dolino smo se po sipkem pesku prebili pod svetišče Sidi Buhlel in do vrha sem ubranil čast Bicikel.com ter si zvečer prislužil prvo pivo. Nekaj veščin iz starih časov torej še obvladam … Danes imamo dan počitka v mestu Douz na obrobju Sahare. Semanji dan je, in če bo le mogoče, ga bom izkoristil še za obisk brivca. In super bi bilo, če bi kje prodajali zračnice. Za tventinajnerje. Verjetno zahtevam preveč …

Našo točno lokacijo lahko spremljate tudi preko sistema Sledat.