Tunizija: med oljkami v Matmato

Zbudili smo se v ekstremno hladno jutro in v znamenju prenizkih temperatur za ta letni čas je minilo vseh slabih petdeset kilometrov. Po jutranji kavi v eni izmed obcestnih kavarn smo z asfaltirane ceste zavili na makadamsko pisto proti Matmati. Na nekaj kratkih odsekih nas je še oviral pesek, potem pa smo mehkejše terene dokončno zapustili in se soočili s počasi vzpenjajočo se cesto, ki nas je čez pokrajino, gosto posejano z grmičevjem, počasi pripeljala v gore.

Kolesa so pospravljena v snažni garaži
Sončen začetek dneva se je počasi prevesil v oblačno zgodnje popoldne, tudi pihalo je čedalje močneje, a od hudournikov razbrazdana pokrajina je kazala vse bolj spektakularne podobe in proti koncu so se pojavile prve palme in oljke, ki so nakazovale, da se bližamo mestu. Prav na vrhu kratkega, a nekoliko resnejšega vzpona, pa se je za desnim ovinkom odprl veličasten razgled na Matmato, po več gričih razloženo naselje, ki po vsem svetu slovi predvsem po podzemnih bivališčih.

Nezahteven in hiter, a precej nevaren spust, nas je nato pripeljal v mesto, ki od daleč daje vtis zapuščenega kraja, a kot smo videli takoj, ko smo postavili šotore, je vse prej kot to. Sprejel nas je lastnik restavracije, gospod Abdul, ki je našim kolesom odstopil tudi svojo garažo. Od puščave prašnim kolesom na čast so jo celo pometli!

Večerja iz tažina
Vojno zvezd so snemali tudi v Matmati, v Hotelu Sidi Driss, ki je danes seveda prvovrstna turistična atrakcija. Tako kot tudi podzemne hiše. Pokukali smo v eno izmed njih in presenetila nas je s prostornostjo in brezhibno urejenostjo. Lastniki v njej še vedno živijo tudi po 150-ih letih in jo mimogrede razkažejo turistom, ki jim za dobrodošlico postrežejo kruh ter oljčno olje z medom.

In to je to, kar se tiče obveznih turističnih ogledov. Sledila je večerja v Abdulovi restavraciji. Klasičnemu pogrinjku s hariso, oljčnim oljem in oljkami je tokrat sledil izvrsten paprikaš s čičeriko in nekaj kosi mesa, za glavno jed pa tokrat ni bil kuskus, temveč  piščančje bedro ter obilica krompirja z nekaj zelenjave iz tažina, posebne porcelanaste posode.

Vrhunec dneva se je, kot je to v navadi, zgodil šele na koncu, na oguljenih lesenih stolih v lokalni kavarni ob čaju in šiši. Po svoje prijetna lastnost teh beznic je, da ni lokalnih pijančkov – ker pač ne strežejo alkohola –, možje pa se zabavajo z dominami in ob vodni pipi. Krasen zaključek dneva. V Matmati bi brez težav preživel še kakšen dan več, terenov za kolesarske eskapade pa verjetno tudi ne manjka.

Našo točno lokacijo lahko spremljate tudi preko sistema Sledat.