Tunizija: peščena dneva v Sahari

Ob besedi puščava morda marsikdo pomisli na dolgčas, tiste popotnike, ki več dni preživijo v Sahari, pa ima za čudake. Toda po tednu dni na zahodu Tunizije bi svoje mnenje zagotovo spremenil. Puščava kaže zelo različne obraze: suha slana jezera, nenavadne skalne formacije, grmičevje in seveda pesek v tisočerih odtenkih, mi so odvisni ne samo od lokacije, ampak tudi od ure v dnevu. Od skoraj belega prek rumenega do živo oranžnega peska. Sahara je vse: lepa, mirna, neizprosna, tiha …

Z barom zračnega pritiska v zračnici

Iz Douza smo zavili v puščavo, kakršno si verjetno predstavlja večina: v morje sipkega peska. Transfer s spremljevalnima voziloma smo morali zaradi nanosov peska precej podaljšati in mimogrede smo videli, kaj vse zmoreta terenski vozili: Iveco Massif in ekspedicijski tovornjak Iveco Magirus, ki nam nudita nujno podporo: od transferjev in prevoza opreme do orodja in kuhinje ter oskrbe z vodo in zrakom … Pravzaprav smo šele osmi dan ugotovili, česa nimamo s seboj: to so grablje. Vse ostalo imamo. Vključno s spajkalnikom, blok flavto in seveda šišo, ki nam je krajšala zvezdnate noči v puščavi.
Srečali smo se s povsem novimi tereni. Ponekod kolesarimo po več deset metrov širokih pistah, spet drugod se prebijamo čez manjše, do meter visoke sipine. Povprečne hitrosti so seveda precej nizke in konec dneva ima človek občutek, da se je celo pot samo vzpenjal. Da je z bizarno nizkim tlakom v gumah mogoče marsikaj, pa smo dokazali tudi na dveh daljših peščenih odsekih.

S kamele na kolo

Vreme nas sicer ne razvaja s soncem niti z visokimi temperaturami, ki so danes tudi sredi dneva komaj presegle 20° C (kar je približno pet stopinj manj kot običajno), popoldne so se spustile celo na 15°C, zvečer in ponoči pa je okoli 10°C, a občutek imamo, da je še dosti hladneje.
Dve noči smo prenočili sredi puščave. Tam se človek še kako razveseli vsakega obiska, pa čeprav je to prestrašen pes, ki si za označevanje teritorija izbere – moje kolo. Ali ptiček, ki mu je malo mar za rezance, zato pa se ponečedi na torbo. Med drugimi smo predvčerajšnjim srečali tudi družino, možakarja z dvema otrokoma, ki so se v Douz – do kamor so imeli še 80 kilometrov – podali s cizo, oslom in šesterico kamel. Ko je starejši izmed otrok, osemletni deček, zagledal nekaj vesoljcev na kolesih, je od začudenja skočil (ali padel) s kamele. Otovorjene živali so pobegnile nekaj metrov naprej, on pa si je nekako izboril moje kolo (do tal je segel s konicami prstov) in se v lov za kamelami zagnal s tako hitrostjo, da ga nisem uspel niti fotografirati.

Odmor v oazi

Po dveh dneh smo včeraj mimo rimljanske utrdbe sredi dneva spet prikolesarili v civilizacijo, v oazo Ksar Ghilan, ker nikomur ni do predolgega počitka, pa bomo danes verjetno že krenili proti berberskemu naselju Matmata.