Tunizija: zadnja etapa

Noč v Matmati je bila glasna. Petelini se v teh koncih oglasijo že pozno zvečer, sem ter tja jim odgovori kakšen osel, pasji lajež je v naseljih stalnica, navsezgodaj zjutraj pa nas je muezin spet spomnil, da smo v muslimanskem svetu.

Spust skozi zapuščeno vas
Široka asfaltirana cesta iz stare Matmate proti vasici Toujan se vzpenja zmerno, v dolgih ovinkih. Za seboj smo zapuščali razbrazdano pokrajino, a pred nami oziroma pod nami so vijugali novi in novi hudourniki. Dobrih dvajset kilometrov vzpona, prekinjenega s celo vrsto krajših spustov, je minilo hitro in po tričetrt ure se je na levi odprl pogled na ravnico, ki se počasi spušča proti morju. Tik pred obcestno kavarno se je spet ulilo nekaj deset kapelj in za trenutek sem se počutil kot v senožeškem kamnolomu, na katerega nas je v komentarju na prejšnji prispevek spomnil eden od spoštovanih komentatorjev, ki je raje ostal doma. Rahlo drugačen kot v Senožečah, pa je razgled z vrha skale pri kavarni: globoko spodaj so nad dolino raztresene preproste bajte in z vrha se razloči vsak otroški glas in kozji meket posebej.

Spustili smo se skozi Toujane in spodaj zavili nazaj proti goram, pravzaprav proti novi Matmati, ki leži kakšnih deset kilometrov od stare, kjer smo prespali. Naš cilj je bil stari del mesteca Beni Zelten. Če so v precej znani Matmati turisti stalnica – ne pa tudi kolesarji s čeladami – so nas tu spet gledali z odprtimi očmi. Ob malici med ruševinami starega mesta so iz lukenj poskakali vaški mulci in navdušeno opazovali najmodernejšo kolesarsko tehniko.

Kava sredi ničesar
Po malici smo se podali v nove terene. Prvi poskus se je za spremljevalni vozili izjalovil že po nekaj sto metrih, za nas pa še nekoliko višje, kjer je ceste dokončno zmanjkalo. Vseeno bi bilo te terene vredno podrobneje raziskati, a tokrat smo se raje spustili nazaj in nadaljevali po širšem makadamu proti mestu Mareth. Tako rekoč od Beni Zeltna nismo srečali nobenega avtomobila. Tako se ne gre čuditi Mohamedovemu veselju, človek dejansko živi sredi ničesar, ki je Tilnu nemudoma ponudil kavo, ko sem se prislinil še jaz, pa je odstopil še svojo skodelico. Bravo, Mohamed!

Odvisno od počutja smo etapo zaključili na dveh koncih: nekateri takoj, ko smo dosegli asfalt, z Juretom pa sva nadaljevala še nekaj kilometrov po duhamorni cesti proti Marethu.

Povsem drug svet ob morju
Po dnevu počitka na Džerbi, kjer smo obiskali četrtkovo tržnico v največjem mestu Houmt Souk, je povsem jasno, da je to drug svet. Saj ne rečem, da nam ne prija hotelsko udobje, a nenavadno je, da sem se prej privadil na puščavsko askezo, kot potem nazaj na civilizacijo. Je pa res, da sem spet snažen, obrit in ostrižen in da je na stranišču v hotelu tudi papir.

Kar se tiče mojega dnevnika, je za zdaj to vse. Danes zjutraj se vračamo domov, polni kolesarskih vtisov, kakršne morda doživimo le enkrat v življenju. Tilen Gabrovšek je v »njegovi « puščavi veliko več kot turistični vodič. Verjetno se vsi strinjamo, da nam je odstrl tiste skrivnosti Sahare in njenih ljudi, ki jih sami ne bi nikoli odkrili. Občutenje tega okolja na kolesu je brez dvoma bolj intenzivno kot kakorkoli drugače. Kolesarjenje v puščavi je počasno in naporno, a tako smo spoznali vso njeno neizprosnost po eni in lepoto po drugi strani.