Tunizija: zadnja noč v puščavi

Z oazo Ksar Gilan ni nič narobe, prej nasprotno, še posebej danes, ko smo se končno spet prebudili v sončno jutro. Toda vsem v skupini – in res smo super klapa! – je, bolj, kot udobje kopalnice, všeč spanje na prostem, izven urejenih turističnih kapacitet.

Mali puščavski tek
Le dan pred našim prihodom so v Ksar Gilan pritekli udeleženci večetapnega teka po Tuniziji. Po jutranjih kolobocijah z internetno povezavo, objava včerajšnjega posnetka je res zahtevala ogromno potrpežljivosti in dobre volje tistih, ki so ostali doma, sva s Tilnom živce sprostila s tekom do bližnje rimske trdnjave, kjer smo bili že prejšnji dan. Če je tekače v soboto spremljalo nekoliko hladnejše vreme, pa sva včeraj nazaj grede dobila kar dobro porcijo sonca in po osmih kilometrih krasnega mehkega terena sem imel občutek, kot da bi pretekel vsaj desetko, če že ne dvanajst kilometrov.

Morda pa bomo šli nekoč v Tunizijo s tekaškimi copati?

Na pol poti do Matmate
Že res, da bi lahko cel dan ležali in srkali pivo, ki je v teh koncih redka dobrina. Prvič smo ga, bolj ali manj na črno, pili v Douzu, drugič pa v Ksaru Gilan, ni poceni, pa tudi veliko ga ni: prodajajo ga v 24-centilitrskih pločevinkah, kot pri nas energijske pijače. Tako smo dan počitka navsezadnje izkoristili za kratko asfaltno etapo proti Matmati. Tistih dvajset kilometrov se je kasneje sicer podaljšalo na skoraj štirideset, a tik pred sončnim zahodom smo le našli prostor za mobilni kamp med sipinami in v zavidljivo kratkem času so stali tudi šotori in jedilnica. Pa še pivo so privlekli iz neke potovalke.

Čaka nas torej zadnja noč v puščavi, tokrat brezvetrna, jutri pa se začnemo počasi vračati v civilizacijo.

Našo točno lokacijo lahko spremljate tudi preko sistema Sledat.