Ultrakolesar in njegova DOS ekipa

Silvo Pšeničnik se je začel aktivno ukvarjati z ultrakolesarjenjem pred dobrimi petimi leti, ko se je z kolesom podal v 1100 kilometrov oddaljeno Varšavo. Iz fanta, kateri pred tem ni bil ravno ljubitelj ekstremnih športov, je postal ultrakolesar, kateremu je cilj prevoziti dirko okoli Slovenije v čim krajšem možnem času. Leto prej se je v tem prvič preizkusil a ni ušel trem celotnim nočem.

Letošnji plan sicer ni bil povsem dosežen, da v tretjo noč niti ne bi prišel, a jo je ujel le za trenutek in že je bil na noči iz sobote na nedeljo v cilju. Za njim je divje leto, premnogih treningov, pozimi vzponov na razne vrhove, takoj ko se e sneg stopil pa prevoženi mnogi kilometri. Povsem optimistično se je podal proti novim dosežkom in morda mu je prav to pripomoglo k odličnemu rezultatu.

Organizacija in samodisciplina

Življenje se mu je v zadnjem času precej spremenilo, saj je prevzel veliko kmetijo, ob kateri je le bore malo čas za treninge, kakršne zahteva dirka kot je npr DOS. Ker delo na kmetiji poteka po cele dneve, si je potrebno čas za trening odtrgati dobesedno med delom in se po treningu namesto na počitek vrniti na delo. Tako časa za spanje in počitke ostane izredno malo. Organizacija in samodisciplina do sebe sta nato poglavitna razloga za zadostno število treningov. Da je to vse možno, nam je Silvo dokazal za piko na i še z odličnim rezultatom, saj je njegov dosežek bilo skupno deveto mesto.

Problemi med dirko

Četudi se je na dirko podal optimistično, z mnogimi treningi za seboj, je bilo že na začetku nekaj problemov z vnetim očesom. To se je še dalo nekako ignorirati, nakar je bilo vmes še več nevšečnosti, od pokvarjene luči do nekaj krčev, a adrenalin je bil tako močan, da je Silvo prav vse prenesel brez problemov. Tempo je v začetku bil precej močan, katerega je moral kasneje zmanjšati, saj najverjetneje v tem tempu ne bi zmogel celotne poti. Ker so mu že od nekdaj izredno dobro ležali klanci, je tokrat to preizkusil tudi na Vršič, a je bilo to preveč in je bil vmes nujen počitek.

Ob tem je tudi prijala malica ter žal pogled na nekaj ostalih tekmovalcev, ki so hiteli mimo. Ampak odločitev je bila prava in pot je nato odlično nadaljeval. Med potjo so mu prijatelji, sorodniki in ostali navijači pripravljali dobrodošlice, ga spodbujali in navijali zanj. To je še toliko več vzpodbude za vsakega tekmovalca. Najhuje pa ga je doletelo na vzhodnem delu Slovenije, ko so se začele hude bolečine v kolenu in je bilo precej kilometrov prevoženih na moči ene noge. Z vsemi zdravili ter ostalimi dodatki in predvsem njegovo voljo je dirka zanj potekala dalje. Ves trud je bil na koncu poplačan z 52 urami in 34 minutami.

Spremljevalna ekipa

Silvo je izbral svojo ekipo med najboljšimi prijatelji, katere dobro pozna in večina izmed nas se aktivno ukvarja s športom. Tako tudi laže razumemo vso dogajanje na dirki, sploh pa njega ter njegovo počutje. Člani skrbno izbrane ekipe smo se predhodno dobro pripravili na dolgo dirko, sestankovali, komunicirali na vse načine ter do dobra pripravili vse potrebno. Da Silvo med dirko slučajno ne bi česa pogrešal, smo se na pot podali kar z dvema voziloma, kombijem ter osebnim vozilom. V vsakem vozilo smo bili po trije spremljevalci. Kombi je bil tisti, ki je ves čas vozil tik za njim ter skrbel za navigacijo ter vso potrebno hrano, pijačo ter vse ostalo, kar si je ultramaratonec med dirko zaželel.

Drugi del ekipe pa smo bili zadolženi za vse ostalo, kar je bilo potrebno vmes še postoriti, dodatno pripeljati itd. Bili smo še kako koristni, ko je Silvo med potjo doživel močne bolečine v kolenu in je bilo potrebno nekje sred Prekmurja ter v zgodnjih jutranjih urah najti lekarno ter nekaj zdravil. Pa tudi kasneje, ko bolečine kljub temu niso ponehale, je nekajkrat potreboval led za obhladke. Ko pa si je zaželel tople juhice, smo zapeljali nekaj kilometrov naprej, jo pripravili in že ga je čakala postrežba. 

Skupni cilj: RAAM

V spremljevalni ekipi smo odlično zorganizirani in niti enkrat ni prišlo do kakšnega nesporazuma med nami. Vsi smo vedeli, kaj je čigavo delo ter se tega držali. V spremljevalni ekipi se je potrebno zavedati, da smo tudi mi del njegovega uspeha. Ekipa v vsakem primeru pripomore h rezultatu, saj je tekmovalec ves čas odvisen od nje.

V imenu celotne ekipe se tudi mi najlepše zahvaljujemo našemu ultrakolesarju in se ob tem zahvaljujemo, da smo imeli čast biti del te pomembne dirke. V bodoče si želimo, da bi še sodeloval na DOS-u in tudi tako kot Silvotova, je tudi naša želja kdaj skupaj obiskati RAAM.