Upam, da se motim - Revija BICIKEL (10)

Prejšnja številka je bila že 50. po vrsti. V vsem tem času so slovenske kolesarke in kolesarji dosegali lepe uspehe. Slovenija je vmes postala kolesarska "velesila" in kolesarski navdušenci smo postali temu primerno razvajeni, ko gre za tekmovalne dosežke.

V uredništvu smo bili tako zaposleni, da sploh nismo opazili jubileja. Pri prejšnji številki je bilo glavno vprašanje, v kateri zmagoslavni pozi z evropskega prvenstva bomo na naslovnici objavili Jana Tratnika. Nato se je zgodil Miha Halzer. Slovenija je z njegovim dosežkom v krosu na izpadanje dobila novo žlahtno medaljo s svetovnih prvenstev. Prvo moško v gorskem kolesarstvu, kar je izjemna prelomnica. Zgodovinska, vredna naslovnice. Še preden smo pretočili fotografije s fotoaparata na računalnik, nas je že zadela novica, da je postal Matej Mohorič podprvak v kronometru med mladinci, naslednji dan pa kar svetovni prvak. Bum, kaj pa zdaj? Hitro še k njemu!

Kar smejalo se nam je. Od obilja uspehov in zaporednih naslovnic z nosilci kolajn...
Na svetu ni veliko držav, v katerih bi se z naslovnice kolesarske revije smejala svetovni podprvak iz gorskega in svetovni prvak iz cestnega kolesarstva. Oba zelo pozitivni osebnosti in prijetna sogovornika. Ker je vsak svetovni prvak najprej amater, v reviji predstavljamo tudi Primoža Rogliča. Posebej vas opozarjamo na 23-letnega kolesarja, ki je letos nagnal strah v kosti celotni rekreativni sceni. Najhitrejši je bil na vzponih na Mašun, Roglo, Nanos in Mangart, pustil zadaj vse na maratonu Alpe in si prilastil krono Juriša na Vršič. Primož je izjemen potencial, ki se bo poskušal pri relativno pozni starosti prebiti med najboljše. Všeč sta mi njegova volja in odločenost, čeprav so mu številni pokazali vrata.

Ob vsem tem proslavljanju in navdušenju se je nastop slovenske moške kolesarske elite na cestni dirki odpeljal v zgodovinsko pozabo kot mimobežni dizelski vlak. Za našimi zvezdniki je ostalo nekaj strupenega dima s slabim priokusom, določeni ljudje so pomenljivo pokašljevali in – spet je vse po starem? Se še spomnite sanj o vseslovenski profesionalni ekipi? Če se jih še, jih lahko najbrž zdaj – vsaj kar zadeva trenutno generacijo – mirno pozabite.

Ko je izšla prva številka revije Bicikel, je bil Lance Armstrong že legenda. Nanizal je že vseh sedem zmag na Dirki po Franciji in tudi zaradi njega (verjetno) v Sloveniji (na cesti) kolesari več ljudi, kot bi jih sicer, trgovci so prodali več koles, kolesarstvo pa je zadnjih nekaj let v splošni javnosti veljalo za kul šport, ki se ga lotevajo silaki in silakinje. Rumene zapestnice fundacije Livestrong so bile popularne tudi pri ljudeh, ki se sicer niso vozili s kolesom. Lance je bil transikona, magnet za množice. Dokler niso prišli angeli pravice. Nikomur ne oporekam, da opravi svoje delo, a vprašanje je, kdo je močnejši – posameznik ali sistem? Je mogoče tudi, da je problem sistem, ki je ustvaril takega posameznika, zdaj pa si nekateri želijo umiti roke? Več v rubriki dosje.

Takšno je pač kolesarstvo in je vedno bilo. Na eni strani talent, up, veselje, glorija in triumf, na drugi obup, žalost, pekel in poraz.

Tokratna naslovnica gre v primeren okvir in na steno pisarne uredništva Bicikla. Za spomin, za trenutke, ko ne bo šlo vse po načrtih. Za prihodnost. Vse skupaj sploh ni slabo, pravzaprav je odlično. Bolje najbrž ne bo nikoli več. Upam, da se motim.