Urška Žigart: Noge so poslušale, tako da sem zelo vesela za ta dan

Na SP je imela Slovenija med članicami v vožnji na čas dve predstavnici. Eugeniji Bujak se vse ni izšlo po željah in načrtih, je pa z vožnjo na čas odlično opravila Urška Žigart. Izpolnila je napovedi in pričakovanja, da se želi uvrstiti med najboljših 20. Uspelo ji je, saj je na koncu v Zurichu zasedla 17. mesto. Po cilju se je ustavila tudi pred kamero RTV Slovenija. V pogovoru, ki so ga predvajali med prenosom ženskega kronometra pa je povedala naslednje.

O vožnji: Nekako sem si poskusila včeraj vse zvizualizirati. Kje pritisniti, kje malo prihraniti. Potem pa sem šla od začetka malce rezervirano, da nekoliko potipam noge, kje sem. Iz avta pa mi je selektor Uroš v slušalko kričal, to je zdaj tvoj teren, to je zdaj tvoj teren. Ko smo prišli do jezera na ravnino, pa mi je spet rekel, to je tudi tvoj teren. Ja. Noge so poslušale, tako da sem zelo vesela za ta dan.

O napredku v vožnji na čas: Moram reči, da sem se letos v vožnjah na čas zelo izboljšala. Malo drugače pristopam k disciplini. Vedno sem razmišljala, da mi morda manjka malo moči, da mi manjka malo tega in onega. Zdaj pa sem pri vsaki malenkost malo pridobila in malo izboljšala in nekako se je slika začela sestavljati. Vedno bolj uživam v tej disciplini, tako da sem lahko zelo vesela.

O tem, kako dobro je poznala progo: Pred kakšnimi tremi tedni sva tu že bila s Tadejem. Takrat sva si progo ogledala z avtomobilom. Ampak, že takrat se ti nekako usede, kakšni so klanci, kje malo zadiha, kje moraš s sabo potegniti hitrost. Kar nekaj je bilo takih zavojem, kjer si preprosto moral zamižati za 30 sekund in samo pritiskati. Tudi v zadnjih dneh smo z ekipo velikokrat odpeljali to traso in menim, da se tudi to zelo pozna.

O tem, kdaj je vedela, da je v primerjavi z ostalimi tako hitra: Na klancu mi je Uroš v slušalko povedal, da imam drugi najboljši čas. Sicer sem startala nekje na polovici, tako da sem vedela, da jih bo še kar nekaj za mano prišlo z boljšimi časi, ampak vseeno takart veš, da si vsaj približno na pravi poti. Po tistem dveminutnem spustu, ko se je klanec spet začel, sem pritisnila in Videla, da še kar gre. Potem pa isto. Ko sem prišla do jezera, sem dvakrat, trikrat zadihala, potem pa pogledala dol. Je kar šlo. 47, 48 kilometrov na uro. “Oh, dobro, potem pa gre, no.”

O pripravi na cestno dirko: Nekje v torek in sredo bom imela še dva malo daljša treninga, tako da pridem v ritem za cestne dirke. Potem pa upam na še en tak dober še v soboto.