V tunizijske gore

Po dveh dneh postane jasno, zakaj izkušeni puščavski popotniki nosijo vojaške škornje. Prvič zato, ker pozimi niti ni tako vroče, po sončnem zahodu tudi neprijetno  mraz, drugič pa zato, da jim ni treba kar naprej stresat peska. Tretja prednost je verjetno v tem, da domačini tem ljudem ne skušajo prodati čisto vsega. In verjetno obstaja še kakšen razlog. No, jaz vsako jutro najprej stresem pesek iz čevljev. In potem še iz šprinteric. Konec dneva pa spet iz čevljev.

Granatna jabolka v oazi pod gorami
Verjetno skoraj ni mogoče doživeti lepšega kontrasta kot je, ko z žgočega sonca zaviješ v oazo. S sonca v senco, iz rumenkasto-sive v zeleno pokrajino. Oazo Chebiko, zeleno oazo pod rdečkastim gorovjem, smo videli že od daleč, ko smo kilometre klatili po ravnici mimo slanega jezera. Ko smo se vzpeli skozi palmov nasad, nas je zgoraj presenetila preprosta vasica s kavarno, kjer smo si privoščili – ker kave pač niso imeli – sok iz granatnih jabolk, stisnjenih pred našimi očmi. Dva sta delala, eden je rezal, drugi stiskal.

Videti je, da oaza živi od turistov, a ne izven sezone, ko smo povsod atrakcija, ljudje mahajo iz avtomobilov in navijajo, mularija včasih od navdušenja poskakuje, in zdi se, da se nikomur niti ne zdimo preveč nori.

Nepozaben spust po nemški cesti
Danes nas je čakala boljša smer kot včeraj. Iz oaze proti vzhodu, ob vznožju gora, tokrat z vetrom v hrbet. Če boste kdaj v tistih koncih: levo, v gor é, se zavije pri šoli. In čez nekaj sto metrov smo že zagrizli med rdečkaste skale. Kaj podobnega sem morda že videl, da bi po takšni pokrajini speljali cesto, pa še ne. Za vsakim ovinkom je bilo bolj noro, vzpon pa ni popustil do kakšnih 700 metrov nad morjem, kjer na vrhu stoji zanimiv spomenik: mitraljez.

Po kratkem spustu smo prečkali smetišče z lepim razgledom čez smeti na mestece Redeyif. Ko sem že mislil, da  bo čedalje slabše, pa se je pred nami nenadoma spet odprla ravnica – kakšnih 600 metrov niže, na drugi strani lunarne pokrajine. Po tem terenu so Nemci med drugo svetovno vojno zgradili oskrbovalno cesto in, zahvaljujoč betonu, je še danes dobro prevozna.

In saj veste, kako je z betonom: leti, res leti. Sedem kilometrov. Da bi ne bilo dolgčas, so betonske plošče doživele sedem desetletij brez vsakršnega vzdrževanja, svoje pa naredi predvsem spaktakularna pokrajina. Narediti cesto po takem terenu … to lahko pade na pamet samo vojski. In tako imamo vsaj nekaj od nje: pri nas mulatjere, v Tuniziji pa Rommlovo cesto.

Jutri bomo menjali
Po včerajšnjem dnevu brez pretresov smo tokrat prav na koncu, med krajšim prečenjem pustinje »na gliho «, v cilj skoraj vsi pripeljali  po obročnikih. Kaktusovo trnje je od hudiča, sam sem dobil defekta na obeh plaščih, ne edini. Skupaj smo jih našteli deset. Na petih biciklih. V nekaj sto metrih. Kje sta vozila tista dva, ki sta se kaktusom izognila, mi ni čisto jasno … Klasično jutranjo rutino bomo torej popestrili s pinceto in se zapodili proti Douzu.

Našo lokacijo lahko v živo spremljate preko sistema Sledat!
(www.sledat.com/desertsoul/)