V zavetrju: Aleš Boben

Kolesarstvo ni bilo prvi šport, s katerim se je srečal Aleš Boben. V mladih letih je uspešno tekmoval v atletiki, blizu so mu bili predvsem teki na krajše razdalje (60, 100 in 400 metrov). A v jugoslovanski atletiki prihodnost takrat ni bila prav svetla, zato ga je pot vodila drugam. Pred 25 leti se je zagledal v kolo, vedno je bilo v ospredju gorsko, kmalu so sledile tudi prve dirke. Zdaj v gorskokolesarski sferi aktivno sodeluje kot organizator maratona Erazem Predjamski, ob tem se aktivno bori tudi za (vsaj nekoliko) boljši položaj slovenskega gorskega kolesarstva.

Od kdaj in zakaj?

Z licenco Kolesarske zveze Slovenije od leta 2005. Prej pa mnogo let pavze po neumnosti. Mislil sem pač, da mi bo “lajf ” nadomestil šport. No, na srečo sem po nekaj letih spoznal, da temu ni tako.

Od kdaj, koliko časa in kakšno kolo?

Recimo, da celo mladost z dolgo prekinitvijo, ko naj bi postal resen, in streznitvijo leta 92, ko sem spet šel na Franjo. Potem pa z gorcem po rekreativnih maratonih in od leta 2005 v slovenskem pokalu in po celem svetu.

Se ukvarjate le z eno disciplino, ali ste vsestranski kolesar?

Tekmovalno samo na gorskem kolesu, sem pa na cestnem preko jeseni in zime. Rog Champion letnik 92 Columbus. Steel is real!

Kaj vam kolo pomeni (glavni vir rekreacije, smisel življenja, uresničitev tekmovalnih ambicij, …)?

Najprej je bil beg iz ulice. Potem je postal rekreacija, a pri tem ni ostalo. Spet me je potegnilo v tekmovanja in postalo način življenja. In seveda lep izgovor za spoznavanje sveta in ljudi.

Koliko ur tedensko preživite na kolesu? Kako izgleda vaš običajni trening?

Tedensko? Rekel bi da v povprečju okrog deset ur. Ponavadi si vzamem čas za kolo in ostali urnik prilagodim le temu. Golovec kako uro in pol malo za šalo in malo zares in je rekreacija in dihanje na škrge. Zadnjih par let manj količine, zato pa je intenzivnost na kolesu precej večja.

Katero obdobje pa je za vas najlepše za preživljanje časa na kolesu?

Vsekakor je najlepša pomlad. Ko postane toplo in se ni treba več oblačiti kot čebula in ko te pričakovanje sezone vleče ven na zrak na kolo in se moraš prisiliti, da obrneš in se vrneš domov. Takrat vidiš, koliko ti ta šport pravzaprav pomeni.

Pedala najraje poganjate sami ali ste član kakšnega kolesarskega kluba?

Najraje seveda v družbi s prijatelji. A ker se je težko uskladiti, nam to uspeva le poredko. Tako večino ur opravim sam. Je pa zato užitek na skupnih vožnjah toliko večji. Drugače pa sem član MTB Trbovlje še prej pa KK Postojna.

Kaj pa vaša tekmovalna plat?

Tekmujem predvsem zaradi motivacije in adrenalina. Včasih to potrebujem. Gre predvsem za primerjavo z ostalimi. Seveda stremim k čim boljšim uvrstitvam, a le te niso v prvem planu. Še posebej zadnja leta na etapnih dirkah je v ospredju avantura in je tekmovanje tu le toliko, da na dirki in po njej lahko uživaš. To je namreč zelo težko, če prihajaš v cilj malo pred časovno zaporo.

Kje se je zgodila vožnja, ki vam je najbolj ostala v spominu in na katero ste najbolj ponosni?

Najbolj mi je ostal v spominu maraton v Gradcu za evropsko master prvenstvo. Uvrstitev je bila sicer najslabša kadarkoli, ker so me že 30 kilometrov po štartu napadli krči. Sem pa takrat premagal samega sebe in navkljub vsem težavam in postankom prišel v cilj 104 kilometrske preizkušnje. In bil seveda uvrščen! Najboljši rezultat pa je bil na svetovnem prvenstvu za masterje v Franciji leta 2007 ko sem bil 12. In zasedba je bila številčna.

H kakšnim ciljem stremite, ko načrtujete prihodnje treninge?

Sedaj je cilj predvsem zdravje in splošna kondicija. Seveda pa ne bi rad izgubil hitrosti, zaradi tega je v treningu precej intenzivnosti. Mogoče manj količine, a večkrat na visokih obratih. Moram reči, da mi ta način ustreza.

Če bi imeli neomejeno sredstev in časa, kakšen bi bil vaš sanjski kolesarski izlet/dopust?

Neomejeno sredstev? Udoben avtodom, trdak in polnovzmetenec ter dobra družba. In svet je moj. Vsak teden nekje drugje za soncem in toploto. To je cilj …