V zavetrju: Bor Čeh

Bor Čeh je eden (zaenkrat še) redkih dostavljalcev v Ljubljani, ki vse vožnje opravijo s kolesom, ne glede na letni čas in vreme. Prisega na življenje brez prestav, ne glede na teren in konkurenco. Boru dejansko večino vsakdanjika zapolnjuje kolo, ne le razmišljanje o njem, med dostavami pa sanjari o nastopu na Red Hook Critu.

Od kdaj in zakaj?

Predvidevam, da se vprašanje nanaša na kolesarstvo. Kakih 6 let bo zdaj najverjetneje tega, od trenutka, ko sem si naredil detajlno kopijo BSA paratrooper folding kolesa in se zaljubil v to preprosto mehaniko. Od takrat se ni, in se ne bo končala.

Od kdaj, koliko časa in kakšno kolo?

Kot sem že prej povedal, se je po tem začela moja kolesarska pot razvijati vzporedno s tem, kako se je razvijalo kolesarstvo skozi svojo zgodovino. Skozi leta je kolo postalo nepogrešljiv sopotnik mojih vsakdanov in od tam naprej sta ti dve poti nerazdružljivi. Šel sem preko obdobja, ko sem vozil kolesa od leta 1905, do druge svetovne vojne, tricikle, potem me je pot zanesla do vintage Italijanskih specialk, in od tam v popolnoma urbano in specifično sceno. Tako lahko mirno rečem, da se v tem trenutku najbolj navdušujem nad Fixed Gear sceno, za njo živim in jo poskušam povezati in aplicirati na vse kar počnem. Največja želja je pa FGCX in FGFS (fixed gear free style) ampak sem za to verjetno prestar in preveč neroden. Želim si, da bi z vsem prej začel, a je žal v življenju tako. Ne bom se pa nikoli vdal. Tako da bi bil odgovor najvrjetneje od vedno, za vedno in vsa kolesa, ki si jih bom kadarkoli želel imeti. Razen ležečega kolesa in monocikla. To pa nikoli.

Se ukvarjate le z eno disciplino ali ste vsestranski kolesar?

Ugotovil sem, da te omejevanje na striktno določeno sceno siromaši. Posmehoval sem se “Hipsterjem ” za vožnjo fixed gear kolesa, padanju med izvajanjem trikov, CX razmetavanja po blatu in križanjem obojega. Tistega trenutka, ko se ti zdi, da lahko greš povsod. Brez brzin, zavor in drugih mehanskih delov, temveč le s podmazanimi ležaji, gonilko in verigo in vsebino tistega mošnjička, ki mi ga je dala mati narava.

Kaj vam kolo pomeni (glavni vir rekreacije, smisel življenja, uresničitev tekmovalnih ambicij)?

Meni je kolo vse. Ko sem na delu pisan na urniku, mi je delovno sredstvo, za dostavo pizz ali česarkoli in vir preživetja, ko nisem na delu, mi je prevozno sredstvo, ko treniram je mučilec, in ko dirkam je dirkalnik. Stvar, ki se je v življenju najbol bojim, je “pretvarjanje ”, zato poskušam kolo res živeti. Se pravi je moje življenje kolo in kolo je moje življenje. Svoboda in omejitev hkrati, ter iskanje poti med enim in drugim. 

Foto: Domen Ožbolt

Koliko ur tedensko preživite na kolesu? Kako izgleda vaš običajni trening?

Moja Strava pravi, da preživim v povprečju 15 ur in pol na kolesu, v premikanju. Slabih 300 kilometrov zabeleženih voženj na teden. Vmes so še vse nabave, treningi ali joyrajdi. Tako da verjetno preživim na kolesu, ali sanjarim o njem, 18 ur na dan. :)

Moj običajen trening je, da kombiniram pred delom vsaj 2-3 krat na teden tek in kolo. Nikoli nisem bil pristaš teka, ampak ga CX kot disciplina, ki zajema oboje, zahteva. Trening je pa odvisen od trenutne inspiracije. Zelo rad spreminjam “setupe ” na mojih kolesih in se takrat odločim kaj in kam. Ko recimo na mojega Bombtrack Divida zmontiram Gravel gume, odpeljem del Dust Lusta za trening, ko na Arisa zmontiram nove prestavne ročice, napadam Toško Čelo. Sem tak človek, ki rabi ogromno motivacije. Deloma zato, ker moje delo predstavlja 7 ur kolesarjenja po vseh razmerah in vseh urah dneva, deloma zato, ker nisem nikoli čisto odrasel in tudi ne nameravam. 

Stalnica so Cankarjev vrh, Mostec in Toško Čelo. Za fixed gear treninge in intervale prisegam na Horjul. Poleti pa relacije Ljubljana-Koper. Kolo in način treninga pa sta trenutna inspiracija. To je hkrati tudi moj problem, da nikoli nisem imel prave usmeritve ampak so moji treningi to, kar me skregajo ali pa preberem. V Sloveniji je večkrat težko.

Katero obdobje pa je za vas najlepše za preživljanje časa na kolesu?

Vsako ima svoj čar. Pa naj zveni še tako osladno. Zima je osebni izziv, ko se res preizkusiš do meja. Jesen je lepa zaradi barv, poletje je čista svoboda, pomlad pa deževje. Narava je vedno lepa in svobodna sama po sebi. Na nas kot kolesarjih je pa, da si postavimo omejitve in jih poskušamo preseči. Omejitve in sami sebe. Vsakič.

Pedala najraje poganjate sami ali ste član kakšnega kolesarskega kluba?

Poganjam največkrat sam. Deloma zaradi narave mojega dela, deloma ker zelo rad uživam v pogledih ali glasbi. Sem pa ponosen član kluba Pici Bici. Ponosen, ker smo začeli iz nule, vsak iz svojega ozadja in ponesli ime tako v domačo kot tujo sceno. Predvsem v zadnjem času se udeležujem tudi mednarodnih FG dirk, tipa RHC ali ostalih manjših kriterijev. Taki podvigi so brez podpore družine in kluba nemogoči. Vedno pa sledim romantičnem načelu, da daj skupnosti kar bi rad dobil od nje.

Imate tudi tekmovalne ambicije?

Tekmovalne ambicije. Boleče vprašanje. Imam jih, jasno. To je v genetskem zapisu večine nas. Tako se udeležujem dirk CX-a, Fixed gear kriterijev, Alleycatov in unsupported dirk. Rezultati pa niso zavidljivi. Za to sem seveda največkrat kriv sam s svojimi navadami in razvadami ter dejstvom, da sem kolesarstvo spoznal zelo pozno. Seveda si v glavi, na dostavah odvrtim scenarij ciljnega šprinta, kjer se z Jernejem bojujeva za prvo mesto, ampak v resnici temu ni tako. Največkrat tako tekmujem sam s sabo in trenutnimi cilji. Izjemno rad se udeležujem dirk na Single speed in FG setupih, kar je momentalni deficit. Čista ljubezen, samo hkrati tudi ovira. Ampak je to tisto lepo. Občutek, da si premagal samega sebe in zapovedi. V zadnjem času pa je velik faktor tudi pomanjkanje regeneracije, ki jo prinese  šestdnevni delovni teden na kolesu. Ampak tudi na tem delam. S treningi in pripravami. Drugače sem pa pretirano tekmovalen. Večinoma...

Kje se je zgodila vožnja, ki vam je najbolj ostala v spominu in na katero ste najbolj ponosni?

Uff. Med vsemi je bila verjetno potovanje s triciklom, ki sem ga izdelal v Nemčiji kot del mednarodnega projekta, do Avstrije. Ali pa potovanje s kopijo brusaškega kolesa, ki je tehtalo 60-70 kg iz Ljubljane v Rezijo. Ta, verjetno, je bila najlepša. Ponosen sem pa na vsako, če nisem, jo ponovim.

H kakšnim ciljem stremite, ko načrtujete prihodnje treninge?

K temu, da bi se rad kvalificiral na dirko Red Hook Crita. To je vrjetno najbol boleča in močna želja sedaj. Nikoli pa ni nobena zadnja. Vedno bo kaj novega.

Če bi imeli neomejeno sredstev in časa, kakšen bi bil vaš sanjski kolesarski izlet/dopust?

Spet Aljaska ampak tokrat s 40 WTB Nano gumami na Fixed, predrsati gumo na spustih San Francisca, enkrat tedensko v Rezijo, vmes pa gozdovi in vse kar se mi zdi monumentalno. Gozdovi ja, nikoli pa džungle in puščave. Vedno sem bil bol celinski tip človeka.

Borovo kolo
znamka: Bombtrack
model: Divide
obročniki: ETRTO 6061 ALLOY 622X18C
prestavni sistem: ga ni
posebnosti: BMX micro drive, 26x10, Fixed Bombtrack zadnji pesto, na 14 BMX axi. Truvative Fajfa in belanca, 700 široka, Vans Vaffel gripi, WTB Nano 40 gume za teren, ali Panasonic Paselle 53mm PT, skinwall, Cinelli Vai Seatpost, Cinelli Unicantum sedež, KMC ketna, Kore pedali, Veganski strepi.
teža: 10,50