Za potrebe razvoja na področju aerodinamike si želijo zagotoviti prednost pred konkurenco z modernim vetrovnikom za preizkušanje opreme pri relativno nizkih hitrostih. Načrti so bili nared že ob koncu leta 2013, nato pa je zamudo povzročil boj z administracijo Evropske unije, ki je prispevala del sredstev, potrebnih za gradnjo. Prvega aprila lani, po nekaj manj kot letu dni, so vetrovnik svečano predstavili 400 novinarjem, politikom in udeležencem v kolesarski industriji.
Glede na to, da je šlo za zelo pomemben dogodek za celotno regijo, bi bila lahko prireditev nekoliko bolj spektakularna. Zanimanje je dvignil šele obisk Tima Wellensa, ki naj bi prvi preizkusil vetrovnik, a so si organizatorji zaradi zapleta pri izbiri opreme nakopali ogromno nevšečnosti, preizkus z mladim belgijskim kolesarjem pa je bilo treba ponoviti. V drugem poskusu smo tako dostop dobili tudi novinarji. Prve odzive je vzbudila velikost tunela. Dolg je 35 metrov in lahko proizvede veter s hitrostjo do 110 km/h. Obratovanje pri polni zmogljivosti mora biti izjemno glasno, saj je vetrovnik že v “prvi prestavi ” rjovel kot dirkalni avtomobil.
V nasprotju s pričakovanji vetra ne vpihavajo od spredaj, temveč ga ustvarjajo s štirimi ogromnimi šobami na zadnji strani vetrovnika, ki sesajo zrak iz prostora. Tako naj bi lažje reproducirali vsakič enake pogoje. Pri opremljanju vetrovnika so se zgledovali tudi po dognanjih iz avtomobilske industrije. Podjetje Intelligent Laser Applications iz Achna v Nemčiji je vetrovnik opremilo s tehnologijo PIV, ki jo uporabljajo še v vetrovnikih ekip formule ena. V predor brizgajo izjemno majhne kapljice olja, ki jih osvetlijo z laserjem in dogajanje posnamejo s kamero. Osvetljene kapljice natančno prikažejo potovanje zraka okrog kolesarja in nakažejo najbolj izpostavljene točke in s tem možnosti napredka pri aerodinamičnem oblikovanju. Ridley je s pomočjo tehnologije PIV izboljšal sedežne opore svojih aerodinamičnih koles, Bioracer pa naj bi kroje dresov in materiale popravil tako, da uporabnik v uri kolesarjenja pridobi 30 sekund.
Tehnologije PIV zaradi moči laserskih žarkov ne morejo uporabljati, ko je v vetrovniku človek, zato v Bike Valleyu izdelujejo tudi lutke v tekmovalnem položaju. Tako lahko opremljevalci, kot sta Bioracer in Lazer, ogromno testiranj opravijo z lutkami, ne da bi morali Andre Greipel in sotekmovalci žrtvovati čas za dolgotrajne teste v Belgiji. Ko opravljajo testiranje s kolesarjem, pa kolo namestijo na stojalo, ki je pritrjeno na vrtljivo okroglo podlago. Ta pri poganjanju pedal omogoča, da kolo – enako kot med kolesarjenjem na cesti – minimalno pleše levo in desno. To za razliko od vetrovnikov, ki primarno niso namenjeni kolesarjem, omogoča popravljanje položaja tekmovalca v realnih razmerah.
Flandrijski vetrovnik ni bil poceni. Po besedah Nikolaasa Van Rieta, odgovornega za razvoj pri Bike Valleyju, je bila končna cena nekaj več kot tri milijone evrov, niso pa želeli razkriti, kolikšne deleže so prispevali podjetja, belgijska vlada in Evropska unija. Vetrovnik bo odprt za javnost, zato si bo termin za testiranje lahko rezerviral vsakdo, s prihodki od oddajanja zmogljivosti vetrovnika in pomožne opreme (garderob, prh, servisa ipd.) pa nameravajo pokriti stroške obratovanja. Belgijski kolesarji imajo vsekakor dober razlog, da so navdušeni. Bo idealen kronometrski položaj v Belgiji iskal tudi kakšen slovenski triatlonec ali rekreativni specialist za vožnjo na čas?
Bike Valley ni dolina v geografskem smislu, ampak po vzoru imena Silicijeva dolina predstavlja figurativni okvir združenja, v katerem so združena podjetja z vsega sveta – član je tako tudi italijanski proizvajalec čevljev Gaerne. Vsak proizvajalec je specialist na svojem področju, a hkrati ni dovolj velik, da bi si lahko privoščil infrastrukturo in sredstva za razvoj, kakršna imajo na voljo največji svetovni proizvajalci. Zato so združili znanje ter sredstva in se dogovorili za sodelovanje, pri katerem vsak partner vse znanje in inovacije deli z drugimi. Če na primer pri Lazerju odkrijejo nov način za doseganje večje aerodinamične učinkovitosti, bodo podoben princip lahko uporabili tudi pri Bioracerju in Ridleyu in tako prehiteli konkurenco, s čimer si bodo lahko zagotovili večji tržni delež. Hkrati prav to sodelovanje predstavlja oviro za nadaljnje širjenje, saj člani v združenje ne bodo spustili neposrednih konkurentov, torej na primer drugih proizvajalcev koles, kolesarskih oblačil, čelad ali čevljev.