Vsemogočni Jure (dokumentarec RAAM 2007)

V njegovem primeru človeško telo »kitajskih zidov« namreč ne pozna, medtem ko sindrom »berlinskega zidu« sicer grozi psihični plati, umu, a tudi na ruševinah se da trasirati pot naprej.
Zaradi narave dokumentarca bi bilo na začetku kratkometražne filmske stvaritve priporočljivo pripisati »tega ne poskušajte sami doma«.

Tomaž Kovšca se je pogumno lotil projekta- ta entuziazem je bil tudi večkrat nagrajen- ki je sicer temeljil na finančno trhlih nogah, a so bile noge, bati v lasti Jureta tisto odločujoče, da je tudi volontersko delo bilo nadvse častno in poplačano v tisti valuti, ki se je ne da meriti v enotah.
Čeprav je skozi štab JR od lani zavel veter in prinesel povsem nove obraze, pa je cilj na štartu ostal enak. Osvojiti nov, tretji triumf in se po njih izenačiti z Američanom Robom Kishem in Avstrijcem Wolfgangom Faschingom.

Za ped manj kot 5000 kilometrov, ki je ločilo zahodno locirano točko od vzhodne, vsekakor ni bila lepa popotnica za lovljenje zastavljenega, pa vendar je Jure na verandi dobrotnika in gostitelja Zimmermana zatrjeval da tako psihično in fizično stabilen ni bil še nikoli dotlej. Drama se je začela.
Popeljali smo se od izpred nekaj dni pred štartom pa do trenutka prečkanja ciljne črte, ki pa zavoljo majhne množice ljudi, ki je našega junaka pričakala, ni vzbujal triumfalnih občutkov, celo takih ne, kot smo jih npr. vajeni z »vaških« dirk. Ampak za to ni kriv dokumentarec, pač pa organizatorji.
 
In če se je v prvih sekvencah zdelo, da Kovšča ni ravno cineast po profesuri, pa je s čustvenim klimaksom poustvaril vzdušje, ki na koncu nikogar ni moglo pustiti ravnodušnega.
Vsekakor je bil vpogled v avtodom, v kuharski lonec, v noč nekaj prvinskega, še posebej so zdramile Juretove oči, ki so v trenutkih krize bledo zrle v prazno. Da je njegovo telo mašina, ki lahko obratuje 24 ur na dan je težko predstavljivo dejstvo, a besede osebnega zdravnika so samo še enkrat potrdile športno krilatico, »da je vse v glavi«. Čeprav je to pri takem naporu težko doumljivo, pa je bila dejansko Juretova edina prepreka t.i. možganska disfunkcija.

Nočni prizori, v »parishiltonski« tehniki, so dali svojevrstno težo dramatičnosti trenutka, čeprav je morda manjkalo peklensko vzdušje, ki ga je krojila pokrajina. Zdelo se je namreč, da je bilo le nekaj dežja in kanček hladne sapice. Pa vendar, morda je bila to tudi poanta, namreč da je Jure več kot človek in je neživa narava tisto zadnje kar ga lahko dotolče.

Prihod Faschinga skozi cilj je bila domala inscenacija klimata smrti. Tisti trenutek je dokumentarec po mojem skromnem prepričanju kulminiral. Navzlic temu, da smo bili priča globoki erupciji čustev, ki se ni toliko čutila skozi besede, pač pa skozi Juretove oči, je trenutek, ko je ekran ugledal Avstrijčev obraz, dal sporočilo par excellence in sicer, ali zdrži raison d'etre take dirke.
Odgovor na to vprašanje prepustim lastni presoji, Jure je svoj glas že oddal.


p.s. Kapo dol pred ekipo JR in Juretom!




Anže P., foto: http://www.jurerobic.net/