We ride Flanders: Ekstaza na tlakovcih

Vseh šest nas je namreč čakalo na tlakovani krst, pred prvimi kockami pa bi občutja lahko strnil v mešanico strahu, spoštovanja in pričakovanja peklenskega dopoldneva na kolesu. Hvala bogu se nas je usmili vsaj dež, ki je dan prej veselo močil že tako spolzke tlakovce, v soboto pa za nas prihranil le nekaj jutranjih kapelj. Pred štartom smo po bili zaslugi Ridleyja in partnerjev, ki so nas opremili belgijskim razmeram primerno, videti kot profesionalna ekipa pred zadnjim ogledom proge. Po deset kilometrov dolgem asfaltiranem uvodu, v katerem sta nas pozdravila prva dva defekta, nas je čakal Koppenberg. Desna stran tlakovane stezice na brutalno strmem klancu je bila zaradi blata povsem neprevozna, leva pa je ponujala fotografom ljub pogled – nepregledno množico kolesarjev, ki se peš nekako prebija proti vrhu Koppenberga, in vsake toliko kakšnega arogantnega divjaka, ki zahteva cesto le zase. Zato tudi nam ni preostalo drugega, kot da razjahamo kolesa in se potrpežljivo odpravimo proti vrhu, prvi pravi test kock pa je tako prišel nekoliko kasneje.

Izkušnja, ko z dobrimi tridesetimi kilometri na uro priletiš na kocke, vzame sapo. Najprej mi je sila obremenitve odtrgala oba bidona iz košaric, veriga kolega pred menoj je divje poskakovala in le po čudežu ostala na pravem mestu, in verjetno je bilo podobno tudi z mojim kolesom. Vibracije pulijo krmilo iz rok, zaviranje sploh ne pride v poštev, trden oprijem zgornjega dela krmila pa zahteva izjemno močne roke in visok prag bolečine. Še najbolje jo na kockah odnesete, če okrog krmila z rokami naredite obroč in se niti ne trudite, da bi ga usmerjali, temveč mu pustite, da pleše po kockah in sam najde najboljšo linijo. Takrat doživite tisti mazohistično-ekstatični občutek vožnje po kockah, ki resnično deluje kot droga, zato ni težko razumeti navdušenja profesionalcev nad celodnevnim mučenjem po kockah. Takšno izkušnjo bi moral za pravo razumevanje dirkanja na tlakovcih doživeti vsak navdušen kolesar. Ko sva se na koncu odseka spogledala z novozelandskim kolegom in ugotovila, da sva oba doživela tlakovano razsvetljenje, je bila vožnja do vznožja naslednjega hellingena kar nekoliko mučna, pričakovanje pa ogromno.

Cesta za traktoriste

Med pogovorom pred začetkom maratona je vsak od nas izpostavil vzpon, ki se ga najbolj veseli, izbira pa je bila precej različna. Koppenberg je najožji, zato ni prav veliko manevrskega prostora. Paterberg je najstrmejši in v zadnjih letih točka, kjer se Dirka po Flandriji odloča, kar je letos z zunajserijskim pospeševanjem potrdil Peter Sagan, Sep Vanmarcke pa je na več kot 20-odstotnem naklonu ob pogledu v hrbet svetovnega prvaka skoraj obstal na mestu. Oude Kwaremont je morda najslavnejši vzpon na trenutni trasi Ronde (po spremembi sklepnega dela namreč Muur van Geraardsbergen ali Kapelmuur nista več del dirke), zagotovo pa je najdaljši.

Česar Kwaremont ne doseže z naklonom – povprečni znaša le štiri odstotke, največji pa enajst – zagotovo nadoknadi z daleč najslabšo podlago. Razdalja med kockami je zelo blizu tisti na Roubaixu, zaradi blata polovica cestišča izjemno drsi, tako da edina linija za kolikor toliko kulturno vožnjo poteka po sredini ceste. Če ne prej, tam postane jasno, zakaj na Flandriji zmagujejo močni kolesarji. Ko zadnje kolo zdrsne v luknjo med kockami, prednje pa se bori proti zdrsu z vrha srednjega dela ceste, te iz težav lahko rešijo le še noge, ki ohranjajo gibanje s silovitim tlačenjem po pedalih. Po poltretjem kilometru bojevanja do skrajnih meja se na vrhu upravičeno počutiš kot zmagovalec. Težavnost naloge cenijo tudi Belgijci, saj nas je že v soboto (na rekreativnem maratonu!) ob cesti spremljala takšna množica navijačev, kakršne ne vidiš niti na večini profesionalnih dirk v naši okolici. Junak je zanje vsak, ki si sploh upa spopasti z njim tako ljubimi vzponi, in prav je tako.

Kwaremont

Oude Kwaremont je res spektakularen, a najbolj željno sem pričakoval Taaienberg. Na 800 metrih se premaga 57 višinskih metrov. Povprečni sedemodstotni naklon ni nič posebnega in tudi maksimalnih osemnajst odstotkov je nekoliko manj kot na Paterbergu in Koppenbergu. Taaienberg je del trase Dirke po Flandriji že od leta 1974, v 42 letih so ga izpustili le leta 1993. Tam so prenekateri šampioni pisali zgodovino, a znan je postal le zaradi enega – Taaienberg je bil najljubše “igrišče ” belgijskega ljubljenca Tommekeja. Pospeševanja Toma Boonena so bila strah in trepet celotnega pelotona. Naj je šlo za uvodne dirke sezone tlakovanih klasik, kot so E3 Harelbeke, Omloop Het Nieuwsblad (ali Het Volk) in Tri dni De Panna, ki so Boonenu služile za grajenje forme pred vrhuncem, ali za Dirko po Flandriji, trikratni prvak Ronde je na Taaienbergu vedno naredil selekcijo.

Tudi nas je pričakal v polnem sijaju. Ujel sem luknjo in po cesti kolesaril praktično sam, zato je bilo doživetje še toliko bolj popolno. Po tlakovanem, slabih 300 metrov dolgem uvodu se z levim ovinkom začne zares. Kockam se je mogoče izogniti in skoraj do vrha kolesariti po odtočnem jarku na desni strani, a tega absolutno ne priporočam, saj je treba kocke preizkusiti tam, kjer so najtežje. Podlaga na Taaienbergu je med boljšimi, a se z gozdom obdana cesta od deževja preteklih dni še ni posušila, zato je mešanica blata in vlage na kockah še otežila nalogo. Kmalu po začetku sledi desni ovinek, ki je bil (in je še vedno) Boonenovo najljubše mesto za napad. Kjer je belgijski ljubljenec številka ena naredil selekcijo stoje in na velikem zobniku, sem jaz, sključen globoko nad krmilo, s tricepsi in ramenskimi mišicami, ki so me boleli še bolj kot noge, obračal svoje daleč najboljše vate v zadnjih nekaj letih. Ko je levemu ovinku sledil vrh in še končni tlakovani del, kjer se cesta že začne nekoliko spuščati, so pljuča gorela in noge so pekle, a na vrhu sploh ni bilo dileme: po asfaltiranem jarku nazaj do vznožja in še en poskus, tokrat v stilu Boonena – stoje in “ful gas ” od začetka. Ko te 18 odstotkov zadene z vso silo, se 500 metrov Taaienberga vleče v neskončnost. Z lahkoto torej razumem Tommekeja, ki pravi, da mu je Taaienberg najljubši zato, ker je zanj najtežji, a hkrati vsem drugim okrog njega povzroča še precej več preglavic. Sodeč po treh zmagah na Ronde, bo že nekaj na tem.

Navijači

Po sobotni uverturi je bil čas za nedeljski dan D. Na ekipnem prostoru na štartu v Bruggeu smo začudeno opazovali množico imetnikov VIP-zapestnic, ki so se lahko sprehajali le nekaj metrov od herojev Flandrije. Te vstopnice so se prodajale po 47 evrov – za dvajset minut na ekipnem prostoru! Med divjo vožnjo s kombiji luksuznega nemškega proizvajalca skozi vasice, ki so del trase dirke, je vzdušje najlažje primerjati kar s Planico. To nedeljo navijači v vsaki vasi pripravljajo transparente in z vzpodbudnimi napisi domačim matadorjem krasijo lokalne ceste, pri njih v gosteh pa so zbrani tudi nesrečniki iz tistih vasi, ki jih Ronde ni počastila z obiskom. Nato se mimo pripelje prvi avtomobil karavane in trumo privržencev opozori, da so kolesarji že v bližini, končni znak za akcijo pa je znamenita oglasna pesem belgijskega proizvajalca ur Rodania, ki se po celem dnevu vtisne v male možgane. Nato sledi pet sekund ekstaze, kjer vsi mrzlično lovijo s pogledom svoje favorite in preverjajo, kako se držijo, nato pa se peloton, ne meneč se za navdušenje gledalcev, ki bi kolesarje želeli le zase, odpravi novim preprekam naproti.

A kljub zelo kratkemu užitku nikomur ni bilo žal, da je več ur čakal na karavano. Pomnožite to z 800.000 ali celo milijon, kolikor naj bi bilo gledalcev ob progi, in dobili boste tako silovito in nepopisno izkušnjo, da jo enostavno morate doživeti v živo. Kaj pa je lahko lepšega od spremljanja Sagana, Boonena in Cancellare s Kwaremontom v roki na Paterbergu na sončno aprilsko nedeljo in biti obdan z množico fanatičnih Flamcev?

Flamske poslastice

Trase treh dolžin sobotnega maratona (71, 129 ali 227 kilometrov) je prekolesarilo 16.000 udeležencev. Že številka sama je šokantna, še večje presenečenje pa sem doživel takoj po štartu. Vsi kolesarji, od prvega do zadnjega, so se na pot podali v zelo sproščenem tempu in vzdušju, o kakšni nervozi in tekmovalni mrzlici ni bilo govora, med njimi si se dejansko počutil varno in z občutkom, da se tokrat na cesti ne bo zgodilo nič slabega. Ta svetlobna leta razkoraka v dojemanju pomena besedne zveze rekreativni maraton pričajo o tem, da marsikdo v Sloveniji še vedno ne kolesari zaradi kolesa samega. Od dirkanja na nož na Maratonu Franja, ki je rekreativen le še v imenu, do uživanja v mirni vožnji po znamenitih poteh in kockah, ki so napisale nekaj najlepših poglavij v kolesarski zgodovini, je še zelo dolga pot tako kolesarske kot osebnostne rasti.